Kar nekaj je takih, ki menijo, da s tem, ker sem se za obdobje enega meseca preselil k staršem, goljufam. Dejstvo je, da je med prejemniki socialne pomoči takih veliko. Poskušal sem pridobiti tudi podatke o tem, koliko prejemnikov socialne pomoči živi v lastniškem stanovanju, koliko v najemniškem in koliko pri sorodnikih in starših, toda država teh podatkov nima, ker, po njihovem mnenju, za pridobitev socialne pomoči to ni pomembno. Tako je edini relevantni podatek, podatek, ki sem ga dobil od gospe na Centru za socialno delo Šiška. Koliko? Veliko.

Pa poglejmo drugače. Za koliko goljufam?
Tisti, ki plačujejo najemnino, in so prejemniki socialne pomoči, so upravičeni tudi do 80 odstotkov subvencionirane najemnine. V Ljubljani je tako najnižja subvencionirana neprofitna najemnina za sobo, veliko 8,46 kvadratnega metra, s souporabo sanitarij in kopalnice, 4,02 evra. Če še črkujemo: štiri evre in dva centa. Gre za tako imenovano bivalno enoto, kar pomeni, da gre za sicer urejeno, a že odsluženo bivališče. Seveda je treba ob tem poudariti, da se na tako bivališče čaka vsaj eno leto.

Pa poglejmo še, koliko bi znašala najemnina v komaj vseljenem neprofitnem stanovanju za štiričlansko družino v razvpitih Celovških dvorih. Za stanovanje veliko 60 kvadratnih metrov, skupaj z balkonom in garažo, znaša neprofitna najemnina 247 evrov. Ob maksimalni subvenciji občine, bi torej najemnina znašala 54,8 evra. Torej 4,8 evra več, kot sem plačal svojim staršem za bivanje v sobi veliki 17 kvadratnih metrov.

Še beseda ali dve o prejemnikih socialne pomoči, ki živijo v lastniških stanovanjih. Sicer si bom s tem, kar bom zapisal, zopet nakopal sveto jezo številnih bralcev, pa vendar. Biti na robu preživetja in živeti v več deset tisoč evrov vrednem stanovanju, nekako ne gre skupaj. Lastniško stanovanje je strošek. Treba ga je vzdrževati, plačevati davek, vlagati v rezervni sklad. Pri najemniških stanovanjih tega ni. Poglejmo primer, pa da ne bomo vedno govorili o Ljubljani, pojdimo tokrat v Maribor. Stanovanja velika med 60 in 70 kvadratnih metrov se prodajajo za okoli 70.000 evrov, medtem ko je najemnina za tovrstno stanovanje okoli 350 evrov. To pomeni, da bi lahko z denarjem od prodaje stanovanja plačevali najemnino kar 16 let in pol. V tem času se v življenju marsikaj spremeni. Otroci odrastejo, se izšolajo, ponudijo se poslovne in zaposlitvene priložnosti.
Seveda se s tem odpoveste socialni pomoči, vendar zagotovo je lažje razmišljati in načrtovati življenje z denarjem v žepu kot brez njega.

Še beseda ali dve o stroških. Plačal sem natanko četrtino stroškov za stanovanje, v katerem bivamo štirje. S tem da na porabo nimam nikakršnega vpliva. Ne morem vplivati na to, koliko porabijo oče, mati ali sestra. Je pa res, da smo bili vedno varčna družina. Kar nastaja stroškov v gospodinjstvu, jih poravnavam sproti in o tem tudi poročam.

Ali to pomeni, da opravičujem višino socialne pomoči? Ali to pomeni, da je moje mnenje, da naša država revnim zagotavlja dostojno preživetje. Nikakor!

Toda do danes se mi ni niti sanjalo o tem, kaj naša država v resnici nudi pomoči potrebnim.  Pojma pa nisem imel tudi o tem, da je ogromno ljudi, ki do te pomoči ne morejo, ne zmorejo, ne znajo ali ne upajo. In takrat se začno pisati najbolj tragične zgodbe in tu nastaja največja črna luknja te države. Območje trpljenja, ki ga ne rešuje in ne pokriva noben zakon.