Ne bom izgubljal besed. Tako kot že prej, bom pustil, da pismo govori samo.
"Naj se vam predstavim: Sem žalostna sedemnajstletna dijakinja srednje šole. Z mamo, ki je brezposelna (po 24 letih dela je zaradi bolezni ostala brez službe) invalidka II. kategorije živiva v dveh prostorih stare razpadajoče cimprače (hiša iz blata in lesa).V enem prostoru kuhave v drugem spiva. V tem najinem stanovanju ni vode. Mnogokrat si ne moreva skuhati niti čaja ali kave. O kakši kopalnici (za večino ljudi je to samumevno imeti kopalnico), da niti ne govorim, o tem razkošju z mamo lahko le sanjava. Pozimi tudi ne pereva perila, saj ni vode. Kuriti si tudi preveč ne upava, saj je lansko zimo dvakrat prišlo do požara.

Mojo mamo je pred leti zadel infarkt. Še vedno ima hude probleme z srcem. Pogosto dobiva napade angine pectoris. Zelo se bojim ,da bo ta napad enkrat za njo usoden. Zraven tega ima močno sladkorno bolezen (inzulin si daje štirikrat na dan), pa kljub vsemu ji sladkor ne pade, saj bi se morala držati stroge dijete, ki pa si je na žalost ne more privoščiti, saj nimava niti za osnovne stvari. Bojim se tudi, da ne bi dobila gangrene, saj ta se zelo rada pojavi pri sladkornih bolnikih. V najinem mrzlem domu so si mesto našli tudi nepovabljeni gosti, kot so miši. Le te nama pojedo vse do česar pridejo, čeprav poskušava pred njimi hrano skrivat, a se kljub vsemu dokopljejo do vsega. Še bi vam lahko marsikaj napisala, kaj vse tare mojo mlado srce, vendar bodi dovolj."

Ne da je dovolj, preveč je. Sokrajani so se zganili in organizirali dobrodelno akcijo, s katero bodo star hlev spremenili v "dostojno" bivališče. A zbranega denarja v akciji je zmanjkalo v enem tednu, bivališče je narejeno na pol, denarja za hrano in oblačila še vedno ni. Z denarjem, ki se steka na dobrodelni račun, upravljajo tisti, ki so račun odprli. Ko smo našo bralko, ki se je podpisala kot Žalostna, povprašali, če lahko objavimo račun in tako pomagamo, da bi se na njem nabralo nekaj sredstev, smo dobili odgovor, ki kaže v kakšnih dilemah so ljudje, po katerih gazi življenje:
„Ja, res je, da imava odprt račun za dobrodelna sredstva.Vendar tega denarja midve ne vidiva in ga niti ne dobiva. Jaz bi pa rada vsaj nekaj denarja, da bi mami lahko omogočila vsaj malo dietno prehrano in seveda s tem tudi sebi, da ne bi jedli en dan riž, drugi dan testenine, ki so jih seveda že prej načele miši in jih tako s svojimi iztrebki zastrupile. Oziroma ne vem, kako se naj izrazim. Ne morem pa dati tudi TRR (številke tekočega računa op. p.),saj bodo potem mami odvzeli DSP (denarno socialno pomoč op. p.), ker bodo rekli, da ima kao prihranke.“

Naša bralka je v nemoči zapisala še: "Ne razumem tistih na vrhu naše države, kako jih ne peče vest za nas reveže. Lahko jih je sram!!!"