Na začetku moram priznati, da sem precej lena rit, ki že najmanjše razdalje premaguje s pomočjo avtomobila. Zato je bila odločitev, da zamenjam 125 konjev, za enega opremljenega z urbano, kar velika sprememba.

Na začetku sem za prevoz, oziroma Urbano, planiral 34 evrov, vendar, kot sem že zapisal, s potrdilom centra za socialno delo, dobite zeleno enomesečno vozovnico že za polovični znesek. Začetno veselje ob prihranku je splahnelo že kar na okencu ob nakupu. Vozovnica velja od 01.11 do 05.12., sam pa sem k avtobusnemu prevozu zavezan do 15.12. Torej bo zadnjih 10 dni potrebno biti super iznajdljiv, ali pa za prevoz zapraviti še nekaj denarja. A s tem se bom ukvarjal takrat. Upam le, da mi ne bo na koncu Urbana pokvarila vseh načrtov.

Ob prvem sprehodu do avtobusne postaje, sem razmišljal o tem, da je avtobus super stvar, da pa zagotovo in absolutno ne bom tekel za njim. Mi ni treba. Imam dokaj prilagodljiv delovni čas, ki prenese tudi kasnejši prihod na delovno mesto, zato si lahko privoščim čakanje brez nervoze. In med tem, ko sem jaz v tempu nedeljskega sprehajalca „španciral“ proti postajališču, opazim avtobus, ki se prav tako počasi, a s trdo odločenostjo, da bo na avtobusni postaji pred mano, približuje.
„Ne dam se! Ohranil bom tempo, ki sem si ga sam izbral. Svojega dostojanstva že ne bom zamenjal za 30 sekund brezglavega teka!“ In že stojim pred voznikom, iščem kartico in popolnoma zadihan pogledujem proti prvemu praznemu stolu. Toliko o dostojanstvenem čakanju.

Čeprav se z avtobusom nisem vozil že več kot deset let in se je vmes zamenjal skoraj cel vozni park , se ni spremenilo skoraj nič. Vonjave so še vedno iste, če pogled usmerim v tla se mi zdi da vidim iste ponošene čevlje in če pogled usmerim navzgor so tam še vedno isti ljudje. Razigrani šolarji, ki "špricajo“ prvo uro, nervozna študentka pred izpitom, ekološko osveščeni poslovnež, ki ob torkih audija pušča doma in gospa Rozka, ki bo na tržnici poklepetala z gospo Tončko, o vedno višjih cenah živil. Tokrat se prvič počutim kot nekdo, ki bi se z Rozko in Tončko strinjal na ves glas. Torej, vsi so še tu.

Kljub temu, da sem skoraj nemudoma začel uživati v vožnji z avtobusom, saj nudi obilo časa za razmišljanje in kovanje načrtov, pa je treba priznati, da je velika potrata časa. Ko sem si včeraj zadal cilj, da bom našel trgovino z najbolj ugodno ponudbo, sem se moral takoj odločiti za en konec mesta in si tako precej okrnil izbiro. Kaj, če bi hotel na več različnih krajev? Ali so ljudje, ki živijo v šiški nemara prikrajšani, ker je ponudba na viču ugodnejša? Kaj če bi imel na isti dan dva razgovora za službo, na dveh različnih koncih mesta? Kaj storiti ob večjih nakupih? Spoznal sem, da bo v času akcije Misija (ne)mogče, moje gibanje precej omejeno.

No, nič kaj omejenega pa se ne počutim pri prehranjevanju. zaloge, ki sem si jih nabral pri zadnjem nakupovanju lepo držijo in zopet nisem zapravil ničesar.

P.S.
Ja, tudi za kolo sem že slišal, a je približno tako zarjavelo, kot moje kosti.