Že na začetku moje male misije sem se odločil, da si bom poizkusil v tem času poiskati tudi priložnostno delo, ki bi mi omogočilo lažje preživetje. Že prvi dan, ko je zapadel sneg, sem začutil svojo priložnost. Na internetu sem objavil oglas, da pomagam pri kidanju snega na območju Ljubljane, vpisal številko svojega mobilnega telefona in čakal. No, med tem sem pričel z opravljanjem svojega vsakodnevnega dela in na oglas počasi pozabil.

Tako sem bil čez dobri dve uri popolnoma zmeden, ko me je glas za katerega domnevam, da je pripadal starejšemu gospodu spraševal, če pridem s svojo lopato. Ko sem končno dojel, da je na drugi strani moj potencialni delodajalec sem se zresnil in kaj kmalu sva bila pri najbolj pomembnem vprašanju, na katerega pa sem bil na žalost popolnoma nepripravljen:“Koliko pa računate?“

Med tem, ko sem v glavi iskal primerno ceno in ekonomsko razlago zanjo, sem si čas kupoval s taktiko, ki sem so jo kot mulc naučil med prodajo starih stripov na bolšjem trgu: “Kolk' pa date?“ Ker sem očitno naletel na klenega prebivalca naše podalpske dežele, ki nima časa za barantanje značilno za tržnice, sem bil hitro postavljen pred dejstvo in kljub temu, da so me že zdavnaj naučili, da je tisti, ki prvi pove številko na slabšem, je bilo potrebno začeti govoriti o številkah.

Ker sem želel biti v svoji namenih pošten in sogovorniku sporočiti, da ga ne bom "nateg...“, sem se odločil, da bom ceno postavil, glede na površino, ki bi jo bilo potrebno očistiti. Tako sem med tem, ko sem se čudil svoji poštenosti, izjavil: "20 evrov za 100 kvadratnih metrov“. Po tem sem lahko rekel le še na svidenje. Imel sem občutek, da je gospod, med tem ko je odlagal slušalko z drugo roko že držal za lopato, v glavi pa sestavljal govor o današnji mladini, ki ga bosta s sosedom razpredla med tem, ko bosta do zadnje snežinke očistila okolico svojih hiš, katerih pročelja poleti krasijo pelargonije.

Vsaka šola nekaj stane in na naslednjega klicatelja sem se temeljito pripravil. Na internetnih straneh študentskega servisa sem dobil ceno: 6 evrov na uro, za denar na roko sem jo bil pripravljen znižati tudi na 5 evrov. Rokavice in kapa že v nahrbtniku, torej pripravljen na služenje denarja. Toda kljub vedno bolj vztrajnemu sneženju, je telefon molčal. V soboto je posijalo še sonce in upanje na dodaten zaslužek je počasi umiralo. No, v ponedeljek sem se stvari lotil malce bolj profesionalno. Na začetku preglejmo oglase in kaj mi ponuja slovenski trg dela. Na enem izmed internetnih portalov imajo natanko 36 strani oglasov namenjenih študentom in dva oglasa za ostali segment prebivalstva. Ob tem sem se seveda spomnil vseh debat o uvedbi malega dela. Pa nazaj k oglasom. Serviser dvigal nisem, če pa bi se podal tržiti oglasni prostor za drug medij, bi imeli lahko kaj proti moji delodajalci. Sem pa ob tem izvedel za možnost, da mi za 1.105 evrov prodajo DVD, preko katerega bom izvedel za kar 30 načinov, kako imeti več časa. Moj prvi prihranek časa (in denarja) bo, da si ga ne bom ogledal.

Pregledal sem še ostale oglase, ki sem jih lahko našel: od zavoda za zaposlovanje, do takšnih in drugačnih oglasnikov. Denar bi si lahko prislužil kot pomivalec posode, kuhar, pizzo pek ali natakar, odlične delovne pogoje mi ponujajo v telefonski prodaji in akviziterstvu, spet drugje me želijo za izboljšavo delovnih pogojev za druge, oziroma čiščenje poslovnih prostorov. Povsod pa se je zapletlo pri edinem pogoju, ki je prišel iz moje strani: plačilo v gotovini. No, po malce daljšem pregovarjanju in in nižanju urnih postavk, celo na dva in pol evra na uro, bi v Ljubljani našel kar nekaj lastnikov lokalov, ki bi me zaposlili. V naslednjih dneh bom poskušal biti še bolj aktiven in si do konca projekta prislužiti kakšen dodaten evro.