Jutranji pogled na službeni poštni nabiralnik je bil šokanten. Prvo veselje nad številom odzivov je zamenjal šok. Po branju pisma, ki sem ga v celoti objavil, sem ostal brez besed. Pisma, ki sem ga prejel od bralke, ki me je že drugič okarala, najbrž ne bom pozabil nikoli. Upam, da bo imel enak učinek tudi na vas. Sicer je v pismu tudi nekaj zmot, ki izhajajo iz tega, da je gospa očitno narobe razumela nekaj stvari, ki sem jih napisal v petek. Pa nič zato, saj vse te zmote zbledijo ob njeni zgodbi.

Drugo pismo pa je bilo naravnost šokantno. Ne bom ga objavljal, ker si tega ne zasluži. Kritiko razumem in prenesem, da pa mi bo, zaradi pisanja o tem, ker želim ljudi na svoj način poučiti in informirati o stanju naše socialne države, nekdo grozil, si nisem predstavljal niti v sanjah. Upam, da je šlo pri tem pisanju, kjer nekoga mika, da bi v roko vzel kalašnikova, zgolj za izraz jeze, ki se je zaradi različnih krivic kopičila dolgo časa. Piscu le sporočam, da za njegove težave nisem kriv ne jaz, ne moje pisanje in za tem stojim.

Pisati o tem, kaj sem jedel in koliko sem zapravil, se mi danes, spričo obeh pisem, zdi banalno.

Imam še 78,47 evra, pred mano je še 24 dni.