Sem na polovici eno mesečnega projekta in čas je, da naredim kratek pregled vsega, kar se je dogajalo v teh dveh tednih. Mi bo denarja zmanjkalo? Skoraj zagotovo. Vprašanje je le kdaj in zakaj. Trenutno imam sicer v žepu še 61 evrov in 7 centov, kar pomeni, da lahko vsak dan zapravim 4 evre. Toda ob tem imam več težav. Prva je, da se okoli mene suka prehlad. Sem v tisti fazi, ko nekajkrat kihneš, malce si brez energije, drugače pa gre. Zaenkrat še nisem investiral v limone in čaj, vendar se bojim, da bo treba.

Da imam danes v žepu zgoraj omenjeno vsoto, je zasluga krepkega varčevanja in tudi odpovedovanja na področju prehrane. Kljub temu, da sem se v enem prejšnjih zapisov obvezal, da se bom hranil bolj zdravo, mi to nikakor ne uspe. Dnevi se še vedno pričenjajo s kosom kruha. Odkar mi je zmanjkalo salame, se na njem najbolj pogosto pojavlja maslo, občasno tudi nič. Običajno se temu pridruži še jogurt. Zgodilo pa se je že, da sem odšel od doma brez zajtrka. Huda napaka.

Kljub temu, da sem zelo zgodaj spoznal, da bom v primeru, da zjutraj odidem od doma, ne da bi načrtoval, kaj bom jedel čez dan, zagotovo stradal do večera, mi planiranje ne gre dobro od rok. Tako se skoraj vsak dan, najkasneje med 16.00 in 18.00 prične moj spopad z veliko lakoto. Včeraj sem ga izgubil na celi črti. Po tem, ko cel dan nisem ničesar pojedel, me je pot do doma vodila mimo bližnje prodajalne hitre hrane. Skušnjava je bila prevelika. Enostavno sem vstopil in brez oklevanja zapravil 3,5 evra za piščančji kebab. Med tem, ko sem ga dobesedno basal vase, sem imel silno slabo vest. Naj to napišem na blogu? Kaj bodo rekli tisti, ki si že mesece ali celo leta, ne morejo in ne smejo privoščiti takega spodrsljaja?

Na koncu se nisem basal zaradi lakote, ampak zaradi tega, da me ne bi nihče videl. Okus v ustih se je slabšal iz grižljaja v grižljaj, na koncu pa sem se počutil, kot bi ravnokar pojedel najdražji in hkrati najslabši obrok v svojem življenju.

Ravno zaradi tega občutka, da bo vsak moj nakup hrane, ali pa vsak moj obrok ocenjen s strani bralcev, kot primeren ali neprimeren za nekoga, ki ima tako malo denarja, sem tudi prenehal dnevno zapisovati, kaj kupim in kaj zaužijem. Konec koncev, če bom prekmalu zapravil preveč za hrano, bom na koncu pač ostal brez. In tudi moja naloga ni, da bi moral za vsako ceno dokazati, da je 229,52 evra dovolj denarja za cel mesec. Že sedaj lahko mirno rečem, da ni. 229,52 evra človeku sicer omogoča preživetje za kratek čas: mesec, dva mogoče tri. Toda ne brez ogromnih odpovedovanj, na področjih na katerih jih ne bi smelo biti: pri osnovni prehrani, pri oblačilih, pri zdravju in nenazadnje dostojanstvu in še bi lahko našteval.

Težave nastanejo že pri nakupovanju. Tako kot sem ugotovil sam in kot so mi, tako v komentarjih pod članki, kot v zasebnih pismih, pojasnili mnogi, ko nimaš denarja, kupuješ manjkrat in večje količine in nato čez mesec razporejaš kar imaš. Toda kako v nakup večjih količin, če nimaš avta?

Tudi če si želiš pomagati z iskanjem dodatnega zaslužka je pomanjkanje mobilnosti težava. Mnogi ponudniki dela zahtevajo lasten prevoz. Največ dela ponujajo komercialistom, akviziterjem, tržnikom. Brez telefona in avta je ta posel nemogoče opravljati. Že javljanje na številne zaposlitvene oglase, lahko povzroči dvig stroškov za telefon, ki si ga marsikdo ne more privoščiti.

O svojem družabnem življenju bom pisal v eni izmed naslednjih objav. A občutek, ko moraš vsakemu, ki te povabi na pijačo, v kino ali na ogled nogometne tekme, povedati, da nimaš denarja, ni prijeten. Ob tem je potrebno zapisati, da so na začetku povabila kar deževala, danes pa že vsi vedo, da si družabnih aktivnosti ne morem privoščiti in me pač ne pokličejo. Kako bi šele bilo čez nekaj mesecev?

A izkušnja ima vendarle tudi prijetno stran. O njej sem pisal že včeraj. Kot kaže, bom ob tem naredil tudi nekaj dobrega. Vesel sem vaših odzivov in pisem, ki ste jih poslali tisti, ki želite pomagati pomoči potrebnim. Še bolj bom vesel, če te vrstice prebira kdo, ki lahko zadeve v resnici spremeni. Mi je žal, da sem se podal na to pot? Ne.