Včeraj sem se prvič prebil čez dan, brez da bi zapravil en sam cent. Tako sem ostal zvest svojemu načrtu, da poizkusim preživeti z dvema evroma na dan. Toda danes bi moral poleg hrane poskrbeti tudi za osebno higieno. Zobna pasta, ščetka, toaletni papir, milo ... seznam se je daljšal in daljšal. Glede na vsote, ki sem jih navajen zapravljati za omenjene artikle, bi to lahko bil usoden udarec za denarnico. Zato sem se odločil podati v najbolj znano ljubljansko nakupovalno četrt, kjer domujejo skoraj vsi trgovci, ki kaj veljajo in ki se znajo pohvaliti z najnižjimi cenami.

Načrt: pregledati ponudbo, izbrati najcenejše in kupiti tisto, kar resnično rabim. Kakor koli se že sliši preprosto, je v resnici izgledalo takole: Ogled cen v prvi trgovini, direkten sprehod do pregovorno najcenejše in čez pol ure skozi blagajno s polno vrečko in pol ven.

Težave z osebno higieno sem uspel rešiti za 5,86 evra. Za to sem dobil:
Toaletni papir, gel za tuširanje, zobno pasto, peno za britje, britvice (z dvema reziloma) in dve zobni ščetki.

Seveda bi bilo dobro, če bi nakupil tudi čistila in pralni prašek, a vsak pameten človek ve, da je pranje in čiščenje delikatna stvar, katere se največji strokovnjaki (med katere moja mati nedvomno sodi), lotevajo samo s preizkušenimi preparati. Tako kot Tina Maze pred vsako sezono skrbno izbere smuči in maže, tako so čistila in praški v našem stanovanju izbrani na podlagi zahtevnih in dolgotrajnih primerjalnih analiz. V to se pač ne 'vtika'.

Prvič sem si privoščil tudi kanček luksuza. Namesto najcenejšega kruha sem si tokrat privoščil kajzerice, a glede na to, da sem za eno odštel 10 centov, si tega ne zamerim preveč. Vse skupaj sem za kozmetiko in hrano odštel 12,86 evra.

Moram pa priznati, da je bilo nakupovanje precej neprijetna izkušnja. Gledanje na vsak cent, vračanje artiklov na police, kombiniranje menijev v glavi in vsakih pet minut pogled v denarnico te zagotovo ne spravi v dobro voljo. Imel sem občutek, da se z morečimi občutki ne spopadam samo jaz. V trgovini ni bilo slišati pogovorov, debat o cenah in kakovosti, še manj pa smeha. Edini nasmešek, ki sem ga lahko opazil, mi je namenila uslužbenka, ki je polnila police. V tovrstnih trgovinah ne slišite izsiljevalskega otroškega joka, ki zahteva še eno sladkarijo.

Precej manj užitka je tudi pri prehranjevanju. Ko odprem hladilnik, se mi namesto vonjav in okusov po glavi podijo cene: „A bi za kosilo 0,59 z 0,89, ali 0,42 z 1,20?“

Sedaj pa še k obupu. Ko sem bolj ali manj uspešno končal svoje nakupovanje, sem se otovorjen podal na avtobusno postajo, na prehodu za pešce še pozdravil prijatelja iz osnovne šole, nato pa šok: "Kje je urbana?" Notranji žep, v katerem je bila do sedaj varno spravljena, je bil zastrašujoče prazen. „A zdej pa peš? Pa še enkrat 17 evrov? A jih sploh imam?“ In nato serija vsem dobro poznanih besed iz bližnjih držav. Po desetih minutah premetavanja žepov sem jo le začutil pod prsti, skrito v prazni škatlici tablet za umirjanje želodčnih težav. Vse se je počasi umirilo. Stvari so spet pod kontrolo.
V hladilniku je hrane za 4 dni, v denarnici imam še: 81,47 evra, pred mano je še 28 dni.