Idealno lokacijo za gradnjo hiše za družino s tremi otroki sva z možem našla po skoraj treh letih. Pol leta po ustnem dogovoru s prodajalcem sva sklenila pogodbo in plačila kupnino za nakup nekaj več kot 1000 kvadratnih metrov zazidljivega zemljišča. Morda se površina na prvi pogled zdi pretirana in primerna za dve gradbeni parceli, ampak najin cilj je bil nakup nekoliko večje parcele, da bi bilo okoli hiše dovolj prostora za otroška igrala, sadna drevesa, nadstrešek ter morda še dodatno lopo in vrt, pa tudi parkirišče.

Vmes se je precej zgodilo. Po pridobitvi lokacijske informacije sva preverila komunalno opremljenost in dostop do parcele. Sledili sta geodetska izmera in ureditev meja. Podpisali smo kupoprodajno pogodbo, prodajalec je pri finančni upravi poravnal davek in overil kupoprodajno pogodbo, midva sva mu plačala kupnino. Notar je vložil predlog za vpis naju z možem kot novih lastnikov v zemljiško knjigo, kar se je tudi zgodilo. Tako sva tudi uradno končno postala lastnika svoje prve gradbene parcele.

Po pridobitvi lokacijske informacije pride na vrsto arhitektka – projektantka, ki bo predlagala ustrezne projektne rešitve na podlagi najinih želja in ob upoštevanju prostorskih predpisov občine, ki določajo, kakšna gradnja je sploh dopustna. Prosila jo bova za izdelavo idejne zasnove in nato še projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Že vnaprej pa se zavedava, da zaradi omejitev pri gradnji, ki so posledica varovanja podeželskega videza hiš, ne bo možno upoštevati prav vseh najinih idej oziroma jih bo treba prilagoditi, da bodo ustrezale tako željam kot tudi pogojem in prostorskim omejitvam.

V kratkem se nameravamo dobiti na sestanku in se torej dogovoriti o podrobnostih izdelave idejne zasnove, ki bo podlaga za nadaljnje pogovore in pridobitev ponudb gradbenikov. Če se sprašujete, zakaj sploh idejna zasnova, ki ni niti nujna niti zahtevana, vam lahko tehtno odgovorim. Midva sva po temeljitem premisleku ocenila, da bova z njo veliko pridobila, čeprav bova zanjo morala odšteti nekaj denarja. Predvsem računava, da bova med drugim izoblikovala in vizualizirala želje in predstave o hiši, da bova hišo lažje umestila in jo prilagodila tudi glede na posebnosti zemljišča ter da bo morda posledično tudi jasnejša odločitev za klasično ali tipsko oziroma individualno montažno gradnjo.

Sicer sva v resnici najbolj naklonjena montažni hiši "na ključ", da bi si prihranila živce z iskanjem različnih izvajalcev in mojstrov, z usklajevanjem, načrtovanjem, čiščenjem in preverjanjem, ali vse poteka vsaj približno po načrtu. Prednost vidiva tudi v skrajšanem času gradnje, garanciji, zaradi katere se bova (tako vsaj upava) izognila prelaganju krivde med mojstri ob morebitnih naknadno odkritih napakah, ter prihranku časa in živcev pri iskanju primernih in kakovostnih izvajalcev. Odločitev, ali bo gradnja klasična ali montažna, pa bo seveda odvisna tudi od končne ocene stroškov gradnje. Zavedava se namreč, da so tipske montažne hiše na trgu prirejene predvsem za družine z največ dvema otrokoma, kar za nas ne pride v poštev. Dodatki, spreminjanje in individualno prilagajanje montažne hiše "po meri" pa stanejo in kar precej podražijo gradnjo.

Pet nas je in seveda vsak izmed treh otrok navija za svojo sobo, kar pomeni, da bodo v zgornjem nadstropju predvidoma tri otroške sobe, spalnica, kopalnica s straniščem in verjetno še ločeno stranišče. Spodaj bodo kuhinja s shrambo, dnevna soba, delovni kabinet in kopalnica s straniščem. Za dva družinska avtomobila sva si zamislila nadstrešek, poleg hiše si želiva tudi lopo za kosilnico, orodje, kolesa in drugo. Načeloma ne načrtujeva kleti, lahko pa se zgodi, da bo del objekta polkleten zaradi rahlo nagnjenega zemljišča.

Upoštevala sva še en – po najinem mnenju pomemben – dejavnik. V hiši namerava živeti tudi na stara leta in želiva, da ima hiša tudi prilagoditve oziroma rešitve za starejše in gibalno ovirane. Tako bova skušala že v prvotnem načrtu omogočiti neoviran vstop tudi za invalidski voziček in umestiti ključne prostore (kuhinja in kopalnica) v pritličje z možnostjo preureditve kabineta v spalnico. Morda bova prihranila prostor za naknadno vgradnjo dvigala.

Sicer si želiva preprosto, dokaj klasično obliko hiše, ki bo umirjenih barv in iz veliko naravnih materialov. Razmišljava o okolju prijaznih rešitvah, toplotni črpalki, sončnih celicah in uporabi deževnice za splakovanje straniščnih školjk, zalivanje, morda pranje umazanega perila. Računava na okoli 200 kvadratnih metrov bivalne površine, da bo dovolj prostora. Imava približen finančni okvir za gradnjo in se ga bova skušala karseda držati. Sicer se ob naraščajočih stroških gradnje ob pandemiji, ovirani dobavi in dražji delovni sili bojiva, da so pred nama dodatni izzivi, ki bi se jim pred pojavom novega koronavirusa po vsej verjetnosti izognila.

Verjamem, da se bodo med pogovorom z arhitektko in po njem odprla določena vprašanja. Nanje bova – upam – odgovorila skupaj in z dogovorom. Jaz vmes na spletu že iščem navdih za notranjo opremo, pregledujem kopalniške ploščice, barvne lestvice, parkete in kuhinje ter oprezam za najboljšim kotičkom za sadiko češnje, ki bo spomladi cvetela, na začetku poletja dala okusne rdeče sadeže in nam do pozne jeseni nudila lepo senco. Mož me umirja in preudarno pravi, da je do tedaj pred nama še dolga pot. Zavedam se njegovih svaril, a vseeno optimistično upam, da potovanje ne bo predolgo in da bo predvsem čim manj stresno in čim bolj stroškovno sprejemljivo. Sanje so dovoljene!

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!