To so fotografije, ki so obkrožile svet. Dubaj je mesto najvišjih nebotičnikov, najbogatejših dopustnikov, najdražjih restavracij, hotelov, načinov zabave. A za bliščem se pogosto skriva beda. S svojimi fotografijami je Iranec Farhad Berahman pokazal, v kakšnih razmerah živijo tisti, ki dan za dnem delajo, da bi bil Dubaj na zunaj videti takšen, kot je. Na eni strani rudniki zlata, naftne vrtine, ogromne zaloge zemeljskega plina, tisti, ki na račun tega zelo dobro živijo. Na drugi strani pa življenje, ki ni niti humano, kaj šele glamurozno in luksuzno.

Fotografije prikazujejo naselje Sonapur, ki leži na obrobju metropole. Tu živi okoli 150 tisoč priseljenskih delavcev, povečini moških, ki prihajajo iz Indije, Pakistana, Bangladeša in Kitajske. Dobeseden prevod besede Sonapur je mesto zlata, a je ta kraj vse kaj drugega. Po navadi ostaja prezrt, sedaj pa je Berahman s svojimi fotografijami dosegel, da je svet le uzrl še kaj drugega kot le stolp Kalifa, najvišji stolp na svetu. Dubaj je bil včasih bolj kot ne puščava. Prav takšni delavci, kot jih vidite na fotografijah, so s svojim delom ustvarili cvetoče mesto, kot ga poznamo danes. Mesto, ki je danes ekonomska in turistična prestolnica. Mnogi so zaradi tega obogateli. Ne pa tudi tisti, ki so mesto dejansko zgradili. Fotografij sicer ni bilo lahko posneti, pove fotograf. Mestne oblasti namreč, če le lahko, medije odvračajo od tega dela mesta.