Večina parov stremi k nakupu velikega stanovanja ali hiše z dvoriščem, kjer se bodo igrali njihovi otroci. Kupujejo velike nepremičnine, saj vsak otrok mora imeti svojo sobo, zakonca svojo spalnico, nato ogromno dnevno sobo, ločeno kuhinjo in jedilnico, shrambo, pa še dodaten kabinet ...

Otroci zelo hitro odrastejo in si želijo samostojnosti, starši pa ostajajo sami v ogromnih nepremičninah, katere s svojimi pokojninami ne morejo vzdrževati. Od otrok, ki živijo v najemniških stanovanjih in plačujejo tržne najemnine, potihoma pričakujejo, da bodo pomagali. A ker se to ne zgodi, nepremičnine propadajo. Tudi odnosi trpijo, saj se kuhajo zamere ...

Pa je res treba tako brezglavo kupovati domove? Tisti, ki so bogati, so zgodba zase - oni pač lahko kupujejo velike nepremičnine, saj imajo denar za primerno vzdrževanje. Predstavniki srednjega razreda, ki se zakreditirajo do smrti in si v bistvu teh nepremičnin ne morejo privoščiti, pa delujejo nerazumno, saj na koncu ne bodo zmogli primerno vzdrževati doma, otrokom ne bodo mogli pomagati, da si kupijo svoj dom, pa še obremenjevali jih bodo z nepremičnino, ki bo dolga leta propadala, saj jo ostareli ne bodo želeli pravočasno prodati in se vseliti v njim primerno domovanje.

Posamezniki, pari in družine naj racionalno ocenijo, koliko prostora potrebujejo, pri tem pa računajo, da bodo otroci pri 18. letu starosti odšli v svet (vsaj morali bi oz. tako naj bi bilo). Otroci zelo hitro odrastejo, tako da je treba zelo dobro načrtovati nakup doma. Prav tako je treba upoštevati stroške rednega vzdrževanja nepremičnine in tudi mesečnih stroškov. Ljudje velikokrat precenijo svoje finančne zmožnosti in se vržejo v projekt, ki mu niso dorasli.

Večina bi rada imela sobane, po katerih bi se sprehajali. To pa stane in tudi potratno je za vzdrževanje. Prav tako redki razmišljajo o tem, da ne bodo večno mladi, kar pomeni, da je pametno že ob nakupu razmišljati o starosti. Več o tem v spodnjem članku, kjer smo se pogovarjali z univ. dipl. inž. arh. Barbaro Železnik Bizjak.

V tujini se že kar nekaj časa širi ideja o minimalizmu, torej imeti le toliko, kolikor resnično potrebuješ. V Sloveniji pa je treba skoraj z lupo iskati starejše, ki se odločijo za prodajo stanovanja ali hiše po tem, ko otroci odletijo iz gnezda. To bi namreč bilo smiselno, saj ne potrebujejo več toliko prostora, pa tudi svoje pokojnine bi bolje izkoristili. 

V tujini pa je zgodba drugačna: poglejmo primer Rebe Parker, ki se je odločila prav za to – ko so otroci šli v svet, se je odločila uresničiti svoje sanje in si je omislila manjši dom. Niti enkrat ni obžalovala svoje odločitve. Parkerjeva je del gibanja "Majhen dom". Ti domovi so opremljeni po principu najnujnejšega, kar je v nasprotju osnovnih smernic nebrzdanega potrošništva. Slednje narekuje, da mora biti vsak kotiček vašega doma poln različnih stvari. 

Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus sta prijatelja že od otroštva. Imela sta visoko plačani službi, ogromni in dragi hiši, nesramno draga avtomobila in na kupe stvari. Ves čas sta želela še več, čeprav te stvari niso imele nikakršnega pomena. Nista bila srečna in svobodna. Zdaj širita filozofija minimalizma. 

Tudi v Sloveniji se najdejo posamezniki, ki jim je ta ideja blizu. 

Veliko jih v tak način življenja usmerja tudi otroke in jih skuša naučiti, naj ne zbirajo stvari, temveč izkušnje. 

Gre za idejo, da imaš toliko prostora, kolikor ga potrebuješ. Ko ga več ne, zamenjaš za manjšega. Kupuješ le tiste stvari, ki jih res potrebuješ. Tudi otrokom, ki posledično niso zasuti z igračami, temveč imajo le par njih, katere znajo ceniti. Tisti, ki živijo na tak način, pravijo, da se počutijo bolje in da denar usmerjajo v njim pomembnejše stvari.

Tudi starejši bi se počutili bolje, saj dedičem ne bi zapustili nevzdrževane nepremičnine. Lažje bi namreč tako fizično kot finančno skrbeli za manjše prostore. A kaj takega je v Sloveniji prava redkost in z lupo lahko najdemo starejšega, ki bo trisobno stanovanje zamenjal za enosobno.