Na Cekin.si smo že večkrat poročali o problemu visokih najemnin, s podobnimi težavami pa se soočajo tudi drugod po svetu in Evropski uniji. Tudi v Nemčiji, ki je "divji Teksas" skušala obvladati tako, da je omejila zgornjo ceno najema. A je ta ukrep sploh učinkovit in ali bi kaj podobnega morali uvesti tudi pri nas? Poglejmo, kaj pravijo v Nemčiji.

Na spletni strani tagesschau.de poročajo, da ta omejitev očitno ne deluje tako, kot so si odločevalci želeli. "Nadzor najemnin, uveden leta 2015, je očitno v veliki meri neučinkovit. To kažejo aktualne številke portala Mietenmonitor in vzorec revije ARD Plusminus," so navedli. 

80 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Düsseldorfu, površno prepleskano, neprenovljeno, se na trgu ponuja za 1500 evrov mesečne najemnine, stroški se plačujejo ločeno. Nepremičninski agent, ki skrbi za to ponudbo, je presrečen, saj ga potencialni najemniki ves čas kličejo, čeprav cena 1500 evrov na mesec presega vse omejitve najemnine, ki so jih določile mestne oblasti.

V skladu z omejitvijo namreč cena najema stanovanja ne sme presegati desetih odstotkov povprečne najemnine v okolici. Za to stanovanje zahtevajo kar 400 evrov več od povprečja, a očitno to nikogar ne moti, saj so tiho. Kazni za kršitev pravil o omejeni najemnini pa ni, poroča omenjena spletna stran. 

Na vprašanje o omejitvi najemnine nepremičninski agent le skomigne z rameni in odgovori, da je "cena normalna, saj imajo pri njih čisto drugačne ponudbe".

Martin Peters s pomočjo posebne programske opreme spremlja oglase in na podlagi številnih dejavnikov izračuna, ali je zahtevana najemnina dopustna. To, kar vidi vsak dan, ga šokira, saj skoraj nihče ni pozoren na omejitev. "Delno zato, ker mesta niso pozorna na to. Ni organa, ki bi to preverjal," pravi Peters za tagesschau.de.

Ena težava je, da mnogi najemniki od najemodajalcev sploh ne zahtevajo, naj se držijo omejitev cen. 

Mietenmonitor je izvedel študijo za mesto Düsseldorf. Rezultat: približno četrtina oglasov krši zgornjo mejo najemnine. In vse teče naprej tako, kot da teh omejitev sploh ni. 

Felicitas Sommer s Tehnične univerze v Münchnu je anketirala 10.000 ljudi, od katerih si jih je le 2,4 odstotka upalo od najemodajalca zahtevati spoštovanje cenovne omejitve. 21 odstotkov se jih sploh ni upalo lastniku omeniti, da bi moral spoštovati omejitev. Številni sploh ne vedo, kakšna naj bi bila zgornja omejitev najemnine. Država glede tega ne naredi nič. Zvezna ministrica za gradbeništvo Klara Geywitz pravi, da se lahko ob kršitvi zakonov obrnete na sodišče, saj da država ni varuška, ki bi posegala v pogodbena razmerja med dvema zasebnikoma. Seveda se bo malokdo od podnajemnikov spuščal v tožbe zaradi kršenja cenovnih omejitev, ki se jih tako ali tako nihče ne drži, poroča omenjena stran. Najemniki se namreč bojijo, da se bodo zapletli v dolgotrajni sodni boj, lastnik pa jih bo vrgel na cesto. 

Nemško združenje najemnikov vidi zadevo malce drugače. Predsednik Lukas Siebenkotten meni, da bi morali ljudje sami poskrbeti za svoje pravice. "Če pa tega ne storijo, ker jih je strah ali jih skrbi, potem mislim, da lahko država zagotovo posreduje," je dejal za tagesschau.de.

Frankfurt in Freiburg se borita za najemnike

Le redka so tista mesta, ki tožbo prevzamejo v svoje roke, na primer Frankfurt. Če meščani prijavijo primer previsoke najemnine, bodo mestne oblasti tožile najemodajalce. V Frankfurtu sicer omejitve najemnine 10 odstotkov nad indeksom cen ne uporabljajo, temveč se sklicujejo na zakon, ki pravi, da se šteje za pretirano, če se najemnina dvigne za 20 odstotkov glede na trg. Najemnine, ki so za 50 odstotkov višje od tržnih cen, pa veljajo za izsiljevanje najemnikov. Sklicujejo se na zakon o gospodarskem kriminalu. Od povišanja za 20 odstotkov se najemnina šteje za previsoko in posledica tega je lahko globa. Če je najemnina višja od 50 odstotkov, je lahko oderuška in lastnik lahko gre tudi v zapor.

Podobno je v Freiburgu, tam samodejno sprejemajo ukrepe v imenu prebivalcev in opozarjajo najemodajalce, za katere sumijo, da ne upoštevajo zakonov. Mesto je tudi že prijavilo primer izsiljevanja najemnin. Toda postopek je bil nazadnje na sodišču ustavljen. Kajti oderuštvo pomeni, da je najemodajalec izkoristil stisko najemnika. To je v posameznih primerih težko dokazati, tudi na napetem stanovanjskem trgu.

Povzeto po tagesschau.de.