Hiša za 1 evro: zakaj se sanje marsikomu spremenijo v finančno past

Hiša za en evro se sliši kot rešitev nepremičninskega problema, a v praksi lahko tak projekt pomeni več deset tisoč evrov stroškov in večletne obveze. Nekateri kupci so z njim zadovoljni, drugi pa ugotovijo, da so se ujeli v projekt, ki ga finančno in časovno ne zmorejo. Kako je v resnici – in komu se tak nakup sploh lahko izide?

Čeprav se ponudba "hiše za 1 evro" sliši izjemno ugodno, pa je resničnost malce drugačna. Veliko posameznikov namreč ugotovi, da se za simbolično ceno skrivajo bistveno višji stroški in zahteven postopek obnove, ki lahko znatno preseže vrednost novo zgrajene nepremičnine. Dejanske izkušnje kupcev, kot bomo videli v nadaljevanju, opozarjajo, da je pomembno podrobno raziskati vse vidike, preden se odločimo za tako drzen korak in se prepustimo prvemu vtisu poceni priložnosti na čudovitih lokacijah, poroča stran Telegraf Biznis.

Čeprav kupite hišo za 1 evro, se ta nakup dejansko začne z depozitom med 3.000 in 5.000 evri, ki služi kot jamstvo, da boste nepremičnino v celoti prenovili v določenem roku (običajno v roku dveh ali treh let). Če obnove ne zaključite pravočasno, depozit izgubite, opozarja Pavel Durakjevich, ki pozna tamkajšnji nepremičninski trg, poroča stran Real Estate.

Poleg finančnega tveganja se kupci srečujejo z birokratskimi ovirami. Hiše so pogosto zapuščene in v slabem stanju, locirane v zgodovinskih jedrih mest, kar pomeni, da so velikokrat zaščitene kot kulturna dediščina. To zahteva pridobitev dodatnih dovoljenj, katerih postopek lahko zaradi zapletene italijanske birokracije traja leta. V skrajnih primerih lahko tako izgubite depozit, še preden sploh dobite dovoljenje za začetek del. Ko se dela končno začnejo, so stroški prenove bistveno višji, kot bi pričakovali, in lahko celo presežejo stroške gradnje nove hiše.

Čeprav je nakupna cena simbolična, hiša za en evro v praksi še zdaleč ni poceni nepremičnina. Največji strošek predstavlja obnova, saj so objekti praviloma stari, več let prazni in pogosto v slabem gradbenem stanju. Večina občin v razpisih zahteva, da kupec v nekaj letih nepremičnino v celoti prenovi, pri čemer mora biti obnova tudi ustrezno dokumentirana.

Stroški se hitro seštevajo. Že osnovna sanacija strehe, elektrike, vodovoda in statike lahko nanese več deset tisoč evrov. V številnih primerih se končni znesek obnove giblje med 20.000 in 50.000 evri, pri zahtevnejših objektih tudi več. Temu je treba prišteti še stroške projektne dokumentacije, dovoljenj, komunalnih priključkov, morebitnih kazni ob zamudah ter rednih vzdrževalnih del po zaključeni obnovi.

Pomembno je tudi, da kupec praviloma ne more prosto razpolagati s hišo, dokler obveznosti iz pogodbe niso izpolnjene. Če roki ali pogoji niso izpolnjeni, lahko občina zahteva vračilo nepremičnine, v nekaterih primerih tudi pogodbeno kazen. Hiša za en evro tako ni bližnjica do poceni doma, temveč dolgoročen projekt, ki zahteva jasen finančni načrt, čas in dobro razumevanje pogojev.

Izkušnje posameznikov so opomin na dejansko stanje. Mlada Jayla iz Floride je potrdila zaplete, ko je skoraj padla v "past" nakupa hiše za en evro v Mussomeliju. Ugotovila je, da so bili stroški dokumentacije pred samo obnovo višji od 5.000 evrov, poleg tega pa se ni mogla znajti v italijanskem sistemu, zato je od nakupa odstopila. Njen nasvet je jasen: "Kolikor misliš, da boš plačal, podvoji za vsak primer." To kaže, da prvotno privlačen nakup za en evro hitro eskalira v visoke finančne obveznosti, še preden se začnejo dejanska dela na nepremičnini. Zgodba je torej zgovoren dokaz, da so nepredvideni in visoki začetni stroški dokumentacije lahko že dovolj velik razlog za opustitev projekta.

Danny McKabbin, 58-letni Avstralec, se je po 17 letih bivanja v Veliki Britaniji prav tako podal v pustolovščino s "hišo za en evro" v Mussomeliju. Ker so kupci zavezani hišo obnoviti v treh letih, da pridobijo polno lastništvo, se je tudi on soočil z ogromnim izzivom. Njegova hiša je bila desetletja zapuščena in potrebovala obsežno prenovo, vendar je bil glavni problem drugje: pomanjkanje kvalificiranih gradbenih delavcev v Italiji. To ga je postavilo v nemogoč položaj. Kljub trudu ni uspel najti delavcev, ki bi pravočasno opravili dela. "Bilo je zelo težko najti gradbinca in sčasoma je hiša vse bolj propadala. Ko sem končno našel gradbeno firmo, je bila cena obnove dvakrat višja. Odločil sem se, da se mi to več ne izplača," je povedal za iNews. Prodaja nazaj agenciji je bila edina izbira.

Izkušnje Jayle in Dannyja McKabbina niso osamljene. Razkrivajo poglobljene težave programa "Hiša za 1 evro", med katerimi izstopata zlasti: neobvladljiva birokracija in pomanjkanje kvalificiranih gradbenih delavcev v Italiji. Pomanjkanje delavcev, ki ga navaja McKabbin, ni le izoliran primer, temveč široko prisotna težava, ki močno dviguje stroške dela in podaljšuje časovnico prenove. Posamezniki, ki se odločajo za ta program, se morajo zavedati, da so številne nepremičnine v zgodovinskih predelih mest, kar pomeni zaplete zaradi statusa kulturne dediščine. Pomembna lekcija, ki jo ponazarja tudi McKabbinova nadaljnja odločitev za nakup dražje, a bolj obvladljive nepremičnine, je, da se iskanje poceni nepremičnine splača zamenjati z iskanjem "realno" vredne nepremičnine, ki zahteva obvladljive investicije.

Nakup hiše za en evro se lahko izide predvsem tistim, ki imajo gradbeno ali obrtniško znanje, dostop do ugodnih izvajalcev ali možnost, da velik del obnove opravijo sami. Primeren je tudi za kupce z dolgoročnim načrtom bivanja ali oddajanja in dovolj finančne rezerve, da jih ne presenetijo nepredvideni stroški ali zapleti pri obnovi.

Po drugi strani pa tak projekt praviloma ni primeren za ljudi brez izkušenj z obnovami, za prve kupce nepremičnin ali za tiste, ki iščejo hitro in cenovno ugodno rešitev stanovanjskega vprašanja. Brez zadostnega kapitala, časa in potrpljenja se lahko začetni entuziazem hitro spremeni v finančno in organizacijsko breme.

Hiša za en evro je zato lahko priložnost za zelo ozko skupino kupcev, nikakor pa ne univerzalna rešitev. Kdor o njej razmišlja, mora nanjo gledati kot na zahteven projekt, ne kot na poceni nakup.

Presenetljivo je, da kljub številnim opozorilom in negativnim izkušnjam zanimanje za program "Hiša za 1 evro" še vedno ne pojenja. Mediji in družabna omrežja so polni zgodb, spletne strani, kot je 1eurohouses, pa beležijo preko 50.000 obiskov dnevno. Podatki kažejo, da je bilo samo v Mussomeliju, mestu s približno 11.000 prebivalci, prodanih več kot 125 hiš od začetka programa leta 2017. To poudarja močno privlačnost sanj o italijanski nepremičnini za minimalno ceno. Potencialne kupce ne bi smela voditi le privlačnost priložnosti, temveč tudi realna ocena vseh skritih stroškov, birokratskih ovir in izzivov z izvajanjem del. Skrbno načrtovanje in morda pomoč lokalnih strokovnjakov sta ključnega pomena, če se kljub vsemu odločite za tovrstno avanturo.

Vir: Telegraf Biznis, Dnevno,Real Estate,iNews