Mesta, danes znanega pod imenom Ozersk, desetletja niso označili na zemljepisnih kartah, čeprav je v njem živelo 100.000 prebivalcev. Leži južno od Urala in je bil več let zaprt za javnost. Še več - da sploh obstaja, je bila dobro varovana skrivnost, saj so od leta 1946 v njem izvajali sovjetski jedrski program. Ker v njem skladiščijo 90 odstotkov ruskih radioaktivnih snovi, so obiski v njem še vedno zelo omejeni.

Reportažo o mestu, kjer danes živi 90.000 prebivalcev, so objavili v The Guardianu. Ozersk se je sprva imenoval Čeljabinsk 40 in pozneje Čeljabinsk 65, po poštni številki. Projekt so začeli kmalu po koncu druge svetovne vojne. Izbranim strokovnjakom, ki jih je "doletela čast" delati na jedrskem programu, so dejali, da bodo pomagali pri zaščiti države in da bodo deležni številnih ugodnosti. Obenem so morali obljubiti, da ne bodo zapustili mesta in da bodo pretrgali vse vezi z zunanjim svetom.

Vanj so se v času hudega pomanjkanja preselile celotne družine, za katere nihče ni vedel, kam so izginile. Razglasili so jih za pogrešane. V mestu je bila najboljša zdravstvena oskrba, imeli so velika nova stanovanja. Imeli so dovolj hrane, tudi kaviar in banane, odličen izobraževalni sistem, dobre službe, mir. Takrat je bil Čeljabinsk 40 raj na Zemlji.

Današnji stanovalci vedo, da je okolica strupena, zato mesto imenujejo "pokopališče na Zemlji", lokalno jezero imenujejo "jezero smrti". Sevanje je ogromno, mesto leži okoli jedrske tovarne plutonija Majak, ob kateri je jedrska elektrarna, ki je začela delovati leta 1948. Pozneje se je izkazalo, da so del jedrskih odpadkov lahkomiselno odlagali v lokalno reko Teča.

29. septembra 1957 se je v njem zgodila ena najhujših jedrskih nesreč v zgodovini človeštva. Eksplodiralo je v podzemnem skladišču jedrskih odpadkov, ker jih niso primerno skladiščili. Nesreča se je zgodila zaradi hladilnega sistema, ki je bil pokvarjen od leta 1956. Takrat se je sprostilo štirikrat več jedrskega materiala kot leta 1986 po eksploziji v Černobilu. Čez nekaj časa so začeli prebivalci množično umirati. Veliko pred letom 1980, ko je za eksplozijo izvedela preostala javnost, so vedeli, zakaj umirajo oni in tudi njihovi otroci.

Vseeno številni danes ostajajo v mestu, čeprav bi lahko odšli. Pravijo, da dober življenjski standard odtehta njihovo zdravje in da ne vedo, kako bi preživeli v zunanjem svetu. Onim zunaj pa ni jasno, kako lahko živijo v mestu, ki jih ubija. Ne razumejo, kako lahko prebivalci ograjo okoli mesta doživljajo bolj kot oviro zunanjim, da pridejo notri, kot prepreko, da bi oni prišli ven.