Stavbe v Kolmanskopu so danes prekrite s peskom. Notranje stene so živo obarvane, a razpokane. Pisane tapete raztrgane visijo z njih. Res si je težko predstavljati, da je nekoč nekdo živel v hišah, ki so danes zapuščene in polne peska.

Njegova zgodba se začne leta 1908, ko je delavec Zacharias Lewala našel sijoč kamen in ga pokazal nadzorniku Augustu Stauchu. Slednji je takoj vedel, da gre za diamant. Novice o najdbi so se hitro razširile, območje so preplavili nemški rudarji in drugi iskalci bogastva.

Nemška vlada je kraj poimenovala Sperrgebiet. Mesto je bogatelo in z njim tudi prvi naseljenci. Imelo je plesno dvorano, bolnišnico, elektrarno, šolo, bazen, kazino, celo kegljišče. Kot prvi v južnoafriški regiji so imeli rentgen. A do konca prve svetovne vojne je bil rudnik skorajda popolnoma izropan in leta 1954 je Kolmanskop zapustil še zadnji rudar.

Pred ogledom tako imenovanega "prepovedanega območja" je danes treba dobiti dovoljenje oblasti. Takrat mesto odprejo za nekaj ur ter vanj spustijo turiste in fotografe. Če želi nekdo fotografirati izven "uradnih ur", mora dobiti še eno posebno dovoljenje.