Mejna policija Združenih držav Amerike naj bi upravljala s pravim bogastvom informacij o potnikih, ki se znajdejo na tamkajšnjih letališčih. Ne glede na to, ali zapustijo državo, jo obiščejo, ali pa je letališče vmesna postaja na poti do cilja: potniki službi za shranjevanje podatkov ne morejo ubežati. Letalski prevozniki in agencije, pri katerih lahko rezervirajo letalske karte, morajo namreč oblastem posredovati najrazličnejše podatke o svojih potnikih.

Po pritožbi enega izmed ameriških potnikov je morala ameriška mejna policija na svoji spletni strani objaviti seznam informacij, ki jih zbirajo. Ta obsega 19 točk; med njimi so denimo kontaktni podatki, ciljna destinacija in informacija o načinu plačila letalske karte. Seznam sovpada s seznamom, o katerem sta se ZDA in EU dokončno dogovorile leta 2012 z zelo spornim sporazumom o letalskih podatkovnih zapisih.

Med zbranimi podatki kup presenečenj

Cyrus Farivar, urednik revije 'Ars Technica' je želel natančneje vedeti, kaj se pravzaprav skriva za temi devetnajstimi točkami, torej kakšne podatke od potnikov dejansko pridobivajo ameriške oblasti. V okviru ameriškega zakona, ki govori o svobodi informiranja, je vložil zahtevo za te podatke. Dva meseca pozneje so mu ameriške oblasti poslale kopijo njegove kartoteke, ki jo hranijo v sistemu.

Med shranjenimi informacijami vladnih služb je našel podatke o svojih mednarodnih potovanjih med letoma 2005 in 2013. Kartoteka je skupno obsegala kar 76 strani najrazličnejših podatkov, med katerimi je bilo kar nekaj presenečenj:
- IP naslovi računalnikov, iz katerih je rezerviral letalske karte
- popolna številka njegove kreditne kartice
- jezik, ki ga je izbral pri spletni rezervaciji posamezne letalske karte
- podatke o telefonskih pogovorih z letalskimi prevozniki oziroma agencijami, pri katerih je rezerviral karte; tudi če je šlo samo za informacije o možnosti menjave sedeža.

Zakaj imajo zbrane natančne podatke o njegovih potovanjih v zadnjih devetih letih (in ne le petih, kot dejansko predvideva zakon), oblasti Farivarju niso znale pojasniti. Prav tako mu letalska družba American Airlines ni znala pojasniti, zakaj in kako je med podatki pristala popolna številka njegove kreditne kartice. Za novinarja je shranjevanje podatkov o potujočih nesprejemljiv segment zakonodaje o strogih varnostnih ukrepih, ki jih je ameriška vlada sprejela po terorističnem napadu 11. septembra leta 2001. Velike količine teh podatkov omogočajo in poenostavljajo sistem računalniškega preverjanja osumljencev in tajne operacije.

Tudi Evropa in Rusija želita shranjevati podatke

Zbiranje občutljivih podatkov brez konkretnega suma Farivarja spominja na podobne nadzorne ukrepe širšega območja: celovito shranjevanje telefonskih in spletnih podatkov s pomočjo tajnih obveščevalnih služb, ki jih je pred časom razkril 'žvižgač' Edward Snowden, ali masovno skeniranje registrskih tablic, ki jih opravlja policija. Zagovorniki varovanja podatkov so že pred dvema letoma, ko je prišlo do spornega sporazuma med Evropo in ZDA, tega močno kritizirale. Kar pa držav Evropske unije vsekakor ne ustavi, da bi načrtovale svoj sistem shranjevanja podatkov potujočih. Evropski svet je pred nekaj tedni ponovno potrdil, da si želi zbirati podatke vseh letalskih potnikov, ki potujejo v ali iz Evropske unije. Združeno kraljestvo poleg tega predlaga, da naj ne bi nadzorovali samo mednarodnega, temveč tudi notranji letalski promet – torej potnike, ki potujejo znotraj Unije.