Ameriški napad na tri ključne jedrske objekte v Iranu je ponovno pritegnil pozornost na Hormuško ožino, strateško pomemben morski prehod, skozi katerega se prevaža približno petina svetovne nafte. Iran že dolgo grozi, da bo zaprl ozek morski prehod med Iranom in Omanom.
Iranski parlament je tokrat tudi izglasoval zaprtje strateško pomembne Hormuške ožine. Kot poroča iranska televizija Press TV, mora to odločitev potrditi še iranski vrhovni svet za nacionalno varnost, na čelu katerega je ajatola Ali Hamenej.
Iranski poslanec in poveljnik revolucionarne garde Esmail Kosari je novinarjem povedal, da je zaprtje "na dnevnem redu" in da bo "izvedeno, kadar koli bo to potrebno". Pred tem, takoj po napadih ameriške vojske, je tiskovni predstavnik vrhovnega voditelja Alija Hameneija, Hossein Shariatmadari, pozval k povračilnim ukrepom, vključno z zaprtjem Hormuške ožine za ladje iz ZDA, Združenega kraljestva, Nemčije in Francije, poroča Mint.
Hormuška ožina je prehod med Perzijskim in Omanskim zalivom
Je edina morska pot iz Perzijskega zaliva v odprto morje in eno najpomembnejših strateških pomorskih vozlišč na svetu. Skozi ožino izvažajo nafto ključni proizvajalci v Perzijskem zalivu, kot so Saudova Arabija, Združeni arabski emirati, Irak in Kuvajt.
Skozi njo poteka približno 20 odstotkov svetovne dnevne porabe nafte, kar znaša približno 20 milijonov sodčkov. Ožina je že desetletja žarišče regionalnih napetosti, v njeni bližini pa je bilo nedavno tudi več napadov, pa tudi na alternativnih poteh, ki obidejo Hormuz, je poročal Reuters. Na najožji točki je široka le 39 kilometrov, ladijske poti za tankerje pa so v vsako smer široke le tri kilometre. Kljub svoji ozkosti je ta ožina absolutno središče svetovne trgovine z energenti.
Poleg nafte je ožina ključnega pomena tudi za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz Katarja, enega največjih svetovnih proizvajalcev utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).
Vsaka, tudi najmanjša prekinitev pretoka bi imela katastrofalne posledice, saj bi povzročila zamude pri oskrbi, drastično povečanje stroškov prevoza in posledično skok cen nafte na svetovnih borzah.
Med iransko-iraško vojno (1980–1988) sta obe strani v tako imenovani "tankerski vojni" napadli tankerje, da bi medsebojno ovirali izvoz. ZDA so nato sprožile operacijo Earnest Will za zaščito kuvajtskih tankerjev, kar je privedlo do neposrednih spopadov z iranskimi silami. V enem najbolj tragičnih incidentov je ameriška vojaška ladja z vodenimi raketami USS Vincennes 3. julija 1988 pomotoma sestrelila iransko potniško letalo, pri čemer je umrlo vseh 290 potnikov in članov posadke.
Grožnje z zaprtjem so se ponovile tudi v zadnjem času
Leta 2012 je Iran grozil z blokado kot odgovor na mednarodne sankcije, podobne grožnje pa so se ponovile leta 2019 po umiku ZDA iz jedrskega sporazuma.
Čeprav je grožnja z zaprtjem ožine močno orožje v iranskem naboru, so analitiki deljeni glede tega, ali bi Teheran dejansko naredil tako drastičen korak. Iran ima nedvomno vojaško zmogljivost za motenje ladijskega prometa. Njegov elitni Islamski revolucionarni gardni korpus (IRGC) ima arzenal protiladijskih raket, mornariških min in rojev hitrih napadalnih čolnov, ki lahko predstavljajo resno grožnjo počasnim in velikim tankerjem v ozkem prehodu.
Vendar pa popolna in dolgotrajna blokada prinaša tudi ogromna tveganja za sam Iran. Iransko gospodarstvo je močno odvisno od lastnega izvoza nafte, ki bi ga blokada popolnoma ustavila. To bi bil hud udarec režimu, ki se že tako bori z notranjim nezadovoljstvom. Zaprtje bi najbolj prizadelo Kitajsko in Indijo, največja iranska kupca nafte. Peking bi kot ključni gospodarski partner verjetno uporabil svoj vpliv, da bi preprečil takšen izid.
ZDA so jasno izjavile, da je svoboda plovbe skozi Hormuško ožino "rdeča črta"
Ameriška peta flota, nameščena v bližnjem Bahrajnu, je zadolžena za zaščito komercialnih ladij in vsak poskus njenega zaprtja bi skoraj zagotovo sprožil močan vojaški odziv, katerega cilj je ponovno odprtje prehoda.
Zaradi teh razlogov mnogi strokovnjaki menijo, da so grožnje predvsem sredstvo pritiska, ne pa resnična namera.
V primeru, da se Iran odloči za blokado, bi bile posledice globalne in takojšnje. Analitiki napovedujejo, da bi lahko cena nafte s trenutnih ravni poskočila na več kot 90 evrov, nekateri pa celo omenjajo številko 140 evrov za sod. To bi sprožilo spiralo inflacije po vsem svetu in pahnilo svetovno gospodarstvo v recesijo.
Alternative za obhod Hormuške ožine obstajajo, vendar sta njihova zmogljivost in razpoložljivost zelo omejeni. Saudova Arabija upravlja naftovod, ki lahko prenaša nafto do Rdečega morja, medtem ko imajo ZAE naftovod, ki poteka do pristanišča Fujairah na obali Omanskega zaliva. Vendar pa je skupna neizkoriščena zmogljivost teh cevovodov ocenjena na le približno 3,5 milijona sodčkov na dan – kar je kapljica v morje v primerjavi z 21 milijoni sodčkov, ki dnevno prehajajo skozi Hormuz.
Vir: Večernji in 24sata
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV