Mirna Arktika izginja: tudi Svalbard je na udaru tujih interesov

Svalbard, edinstven arhipelag v Arktičnem oceanu severno od Norveške, ki so ga dolga desetletja zaznamovala mednarodna in znanstvena raziskovanja, danes postaja žarišče stopnjujočih se geopolitičnih napetosti. Nekaj podobnega kot Grenlandija.

Geografska lega Svalbarda, relativna bližina severnega pola in liberalni Svalbardski sporazum iz leta 1920 so otočju podeljevali status nekakšne svobodne cone. Vendar pa se to stanje radikalno spreminja. Globalno segrevanje dramatično vpliva na topitev ledu, odpiranje novih ladijskih poti in omogočanje dostopa do izjemno pomembnih virov. Norveška se odziva z bistvenimi spremembami zakonodaje, s katero omejuje pravice tujcev in nadzoruje dostop do zemljišč ter raziskovalnih dejavnosti, kar je sprožilo kritike in odpor znotraj mednarodne skupnosti, vključno z zaveznicami v NATO paktu, poročata strani The New York Times in Index.

Eivind Vad Petersson, državni sekretar na norveškem Ministrstvu za zunanje zadeve, poudarja, da je Norveška v najresnejši varnostni situaciji od leta 1945. Strateška vrednost Svalbarda ni zgolj zgodovinska, temveč predvsem moderna: arhipelag je ključen za satelitsko komunikacijo, spremljanje poti raket in predstavlja potencialna ležišča redkih zemeljskih mineralov. Povečana prisotnost in aktivnosti kitajskih raziskovalcev ter vztrajnost Rusije pri svojih pravicah le še prilivajo olje na ogenj, s čimer se Norveška sooča s potrebo po uravnoteženju suverenosti in spoštovanja mednarodnih sporazumov.

Zgodovinsko gledano, so Norvežani Svalbard več stoletij obravnavali kot terra nullius ali nikogaršnjo zemljo, kar se je spremenilo šele po prvi svetovni vojni. Leta 1920 je bil sprejet Svalbardski sporazum, prelomni dokument, ki je formalno priznal norveško suverenost nad arhipelagom, vendar pod določenimi omejitvami. Najpomembnejša določila so prepoved vojaških aktivnosti in zagotavljanje enakopravnega dostopa vsem podpisnicam sporazuma za lov, ribolov, rudarstvo in posestništvo zemlje. Dokument je podpisalo skoraj 50 držav, med njimi takratna Sovjetska zveza in Kitajska, kar poudarja njegov mednarodni značaj. V desetletjih po podpisu je sporazum v veliki meri prispeval k vzpostavitvi statusa svobodne cone, kjer je Longyearbyen, največje naselje na Svalbardu, sčasoma postal živahno, večkulturno središče.

Lokalne pripovedi odsevajo nekdanjo podobo Svalbarda kot eksotične in divje destinacije. Leif Terje Aunevik, sedanji župan Longyearbyena, ki je na otok prišel pred več kot 25 leti, se spominja arhipelaga kot mesta, ki je pritegnilo ljudi z drzno naravo. Vendar se je skozi čas ta podoba bistveno spremenila, saj se je število prebivalcev podvojilo na 2500 iz 50 različnih držav. Preteklost torej kaže na dolgotrajno in dokaj stabilno delovanje sporazuma, čeprav je njegova interpretacija danes vir perečih mednarodnih razhajanj. Pravno-politična struktura, ki jo določa sporazum, sedaj, ob spremenjenih geopolitičnih interesih, zahteva natančno in poglobljeno analizo za razumevanje narave naraščajočih napetosti in spopadov.

Norveška dejanja na Svalbardu niso izoliran pojav, temveč so del širše strategije za ponovno potrditev nacionalnega suverenosti v luči spremenjenega geopolitičnega okolja. Uvedba omejitev za volilno pravico tujcev, prepoved prodaje zemljišč mednarodnim akterjem in poostren nadzor nad tujimi raziskovalnimi programi predstavljajo jasne signale o zaostritvi norveške politike. 

Eivind Vad Petersson, državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, eksplicitno izjavlja, da "so narodi Svalbard predolgo štele za nekakšno svobodno cono, kjer lahko vsakdo, kdor želi, pride in dela skoraj kar koli želi." Ta trditev potrjuje norveško interpretacijo sporazuma, ki po njihovem mnenju zagotavlja enak dostop, ne pa tudi enakih pravic državljanov vseh podpisnic.

Strateški pomen Svalbarda je nesporen in služi kot gonilo teh odločitev. Arhipelag omogoča vitalno pridobivanje satelitskih podatkov, spremljanje poti balističnih raket in nudi potencialna ležišča redkih kovin pod okoliškim morjem. Ameriški uradniki so že izrazili zaskrbljenost glede domnevnega vojaškega raziskovanja, ki naj bi ga Kitajska izvajala na otoku. Istočasno, Rusija vztrajno opozarja na svoje zgodovinske pravice v regiji. Vse to prispeva k dejstvu, da je Norveška, po Peterssonovih besedah, "sedaj v najresnejši varnostni situaciji od leta 1945," kar poudarja, da norveški premiki na Svalbardu niso le birokratske narave, ampak so osrednji za zaščito njenih vitalnih interesov in regionalne varnosti v celoti.

Ena izmed ključnih razsežnosti naraščajočih napetosti okoli Svalbarda je tekma za nadzor nad izjemno bogatimi ležišči mineralov na morskem dnu. Nedavna geološka raziskovanja so namreč pokazala prisotnost obsežnih količin bakra, cinka, kobalta, litija in redkih zemeljskih elementov v okolici arhipelaga – surovin, ki so kritične za razvoj sodobnih tehnologij, kot so električna vozila in obnovljivi viri energije. Januarska napoved norveške vlade leta 2024, da bo izvedla raziskave globokomorskih mineralov na območju, velikem kot Nemčija, ki vključuje vode okoli Svalbarda, je sprožila val zaskrbljenosti in nasprotovanj tako na domačih kot na mednarodnih prizoriščih.

V Norveški so se ekološke skupine takoj odzvale z opozorili o potencialni grožnji morskemu življenju in ranljivim ekosistemom Arktike, kar sproža pomisleke o trajnosti in vplivu rudarjenja. Na mednarodni ravni pa je bila norveška poteza razumljena kot poseg izven določil Svalbardskega sporazuma, ki morda krši določbe o enakovrednem dostopu in uporabi virov. Rusko ministrstvo za zunanje zadeve je norveški pristop ostro obsodilo kot nezakonit in Norveško spomnilo, da nad arhipelagom ne izvaja brezpogojne suverenosti. Islandija in Evropska unija sta prav tako izrazili nesoglasje z norveškim stališčem, kar kaže na širše regionalne posledice. Čeprav se je norveška vlada pod pritiskom strinjala s štiriletno zamudo pri izdaji dovoljenj za globokomorsko rudarjenje, ostaja njen strateški cilj jasen: profitabilno in trajnostno izkoriščanje mineralov na morskem dnu, kar v prihodnosti neizogibno napoveduje nadaljnje trenja.

Vpliv norveških politik ni zgolj na ravni meddržavnih odnosov, ampak se neposredno dotika tudi življenj posameznikov, še posebej dolgoletnih tujih prebivalcev Svalbarda. Večina se je vsa ta leta počutila sprejeto in se dojemajo kot Norvežane. Vendar pa se je stanje bistveno spremenilo: uveljavitev norveške zakonodaje, kot je preklic tujih vozniških dovoljenj ter bistvena sprememba volilnih pravil, ki zahtevajo triletno bivanje na celinski Norveški za udeležbo na lokalnih volitvah na Svalbardu, je sprožila val negotovosti in razočaranja med prebivalci.

Sprememba volilnih pravil, ki jih je državni sekretar Petersson označil za dejanje, ki bi ga bilo treba storiti že davno, potrjuje, da se Norveška odločno drži svoje interpretacije, da Svalbardski sporazum garantira le enak dostop, ne pa tudi enake pravice kot za celinske norveške državljane. Te odločitve niso le birokratske, ampak kažejo na bistveno spremembo v politiki vključevanja in priznanja, kar povzroča občutek manjvrednosti in strahu med tistimi, ki so Svalbard nekoč dojemali kot svoj dom brez meja. S tem se kaže jasna norveška strategija, da znotraj svojega suverenega ozemlja vzpostavi strožje pogoje in omejitve, kljub morebitnim mednarodnim pomislekom in osebnim stiskam dolgotrajnih tujih prebivalcev.

Prisotnost Rusije na Svalbardu ima dolgo zgodovino, ki sega stoletja nazaj. Barentsburg, ruska rudarska kolonija, je zgodovinski opomnik na dolgoletne interese Moskve v regiji. Čeprav se je število prebivalcev v Barentsburgu močno zmanjšalo, iz več kot 1000 na približno 300, norveški uradniki opazujejo stalne napore Rusije za krepitev svoje prisotnosti in vpliva. Prihod stalnega duhovnika Ruske pravoslavne cerkve, Pjotra Gramatika, je eden takih znakov, ki kažejo na konsolidacijo ruskega položaja, ki presega zgolj ekonomsko ali industrijsko prisotnost.

Ruski uradniki izpostavljajo globoke zgodovinske vezi in ponavljajo svoje stališče o zaščiti govorcev ruskega jezika na Svalbardu, pri čemer ta retorika močno spominja na upravičevanje ukrepov v Ukrajini. Ivan Lavrentjev, znanstvenik Ruske akademije znanosti, je izrecno poudaril, da "Rusija nikoli ne bo zapustila Svalbarda." Kljub dejstvu, da rudnik premoga postopoma upada, ohranja Barentsburg izjemen strateški pomen kot najzahodnejša točka Rusije na Arktiki. Lavrentjev zaključuje, da bodo "torej rudarili za vedno," kar nedvoumno signalizira rusko dolgoročno zavezanost regiji in ponazarja globino geopolitičnega prepada, ki se je razvila okoli Svalbardskega arhipelaga. Poudarja nepopustljivo držo, ki jo mora Norveška upoštevati v svojih suverenih ukrepih.

Poleg ruske prisotnosti predstavljajo zaskrbljenost tudi vse pogostejše in bolj agresivne kitajske aktivnosti na Svalbardu, še posebej v kontekstu vojaških raziskav, ki jih Svalbardski sporazum prepoveduje. Pred kitajsko raziskovalno postajo Žolta reka v mednarodnem centru Ny-Ålesund sta že dvajset let stala dva granitna leva, simbol kitajske kulture. Norveške oblasti so pozvale, da se ju odstrani, saj da sta neskladna z norveško suverenostjo. Julija lani so norveške oblasti celo povabile kitajske diplomate na pogovor, ko se je s križarke izkrcalo okoli 200 kitajskih turistov, mahajočih z zastavami in fotografirajočih se pred postajo, kar je bilo ocenjeno kot poskus potrjevanja vpliva. Ta incident kaže na porast vidnih simboličnih in de facto potrjevanj Kitajske na Arktiki.

V ameriškem kongresu se krepi zaskrbljenost, da Kitajska na Svalbardu izvaja vojaške raziskave pod krinko znanosti. Med glavnimi argumenti je, da imajo kitajski znanstveniki dostop do močnega radarskega sistema, in da so bili podatki iz najmanj treh raziskovalnih projektov deljeni s kitajsko obrambno organizacijo. Odziv norveških oblasti je bil odločen: julija lani je Univerzitetni center na Svalbardu (UNIS) prvič v zgodovini, zaradi varnostnega tveganja, prepovedal dostop kitajskim študentom. Kljub kitajskemu zanikanju vseh kritik kot izkrivljanje dejstev in neutemeljenih špekulacij, ostaja situacija izjemno napeta. Incidenti jasno kažejo, da Norveška resno jemlje zaščito svoje suverenosti in ne dopušča, da bi se arktična znanost zlorabila za vojaške ali geostrateške namene s strani tujih držav.

Trenutna eskalacija geopolitičnih napetosti na Svalbardu predstavlja ključen primer, kako globalno segrevanje in odpiranje Arktike drastično spreminjata strateško pokrajino. Norveška, z jasno zavezanostjo krepitvi svoje suverenosti, uresničuje obsežne regulativne spremembe in se odločno postavlja proti vsakemu vmešavanju v njene suverene pravice, čeprav to sproža mednarodne pomisleke, vključno z zaveznicami in tudi tistimi državami, ki se tradicionalno borijo za večji vpliv na Arktiki. Arhipelag je iz nekdanje svobodne cone prerastel v bojno polje za redke vire, pomorske poti in geostrateške prednosti, kar zahteva kompleksno navigacijo med suverenostjo, mednarodnimi sporazumi in novonastalimi interesi.

Prihodnost Svalbarda in širše Arktike bo v veliki meri odvisna od sposobnosti mednarodne skupnosti, da uskladi ekonomske in strateške interese z ohranjanjem stabilnosti in okoljskega ravnotežja. Norveške drastične poteze so javen izraz odločenosti, da bo Arktiko ohranila v skladu s svojimi nacionalnimi interesi in v skladu s temeljnimi načeli Svalbardskega sporazuma. Vendar pa je jasen odpor s strani Rusije, Kitajske in tudi nekaterih evropskih držav dokaz, da so interpretacije tega sporazuma in pogled na prihodnost regije daleč od usklajenih. Napetosti, ki so se že razplamtele, so jasen signal, da Svalbard ni zgolj oddaljen arhipelag, temveč ključen preizkus vzdržljivosti mednarodnega prava in mehanizmov za mirno reševanje sporov v dinamično spreminjajočem se svetu.

Vir: The New York Times, index