Tajni aduti Pekinga: Kako kaos izkorišča za lastno korist

Čeprav je Kitajska desetletja uživala status največjega kupca cenovno ugodne nafte iz Irana in Venezuele, je modro in pravočasno okrepila svoje rezerve ter poiskala alternativne vire. Ameriška posredovanja, kot so se zgodila v januarju glede Venezuele in nato na Bližnjem vzhodu, so potencialno nevarno izgubo poceni dobav iz Irana (izvažal je okoli 80 % svoje morske nafte na Kitajsko, kar je predstavljalo približno 13 % kitajskega pomorskega uvoza) in Venezuele, čeprav ta predstavlja precej manjši vir, za Kitajsko spremenile v nepričakovano strateško prednost.

Zunanji minister Wang Yi sicer uradno obsoja "nesprejemljive napade", kar je pričakovana retorika uradnega Pekinga. Vendar se za diplomatsko držo, kot ugotavlja The Guardian, skriva sposobnost Pekinga, da se izkaže kot branilec mednarodnega prava, hkrati pa manjši partnerji v sporu od njega prejmejo zgolj nominalno podporo. To ji omogoča manevrski prostor, da geopolitični pretresi ne ohromijo njenega gospodarstva in energetske varnosti, ampak celo izboljšajo njen strateški položaj v svetu.

Kljub dolgoletni odvisnosti od uvoza nafte iz Irana in Venezuele – približno 80 % iranskega izvoza nafte po morju gre na Kitajsko, kar predstavlja 13 % njenega uvoza – Kitajska že dolgo strateško krepi svojo odpornost. Težave pri določanju natančnih številk zaradi izogibanja sankcijam (prek Indonezije ali Malezije) le potrjujejo zapletenost situacije.

Erica Downs iz Univerze Columbia ugotavlja, da je bilo leta 2025 več kot petina kitajskega uvoza nafte iz držav pod sankcijami, kot so Venezuela, Iran in Rusija. Z napadi na Iran in prevzemom nadzora nad venezuelsko naftno industrijo sta se v samo dveh mesecih zamajala dva ključna oskrbovalna kanala Kitajske. Pričakovani skok cen nafte Kitajsko postavlja pred izziv. Kot je dejala Alicia García-Herrero, višja ekonomistka, "to ne prihaja v dobrem trenutku za Kitajsko", ki ima rastoče energetske potrebe zaradi razvoja umetne inteligence.

Kljub temu Kitajska s svojo zeleno tranzicijo v prihodnje načrtuje zmanjšanje povpraševanja po nafti, kar dodatno zmanjšuje morebitno prihodnjo ranljivost.

Spoznanje o geopolitičnih tveganjih je Kitajsko spodbudilo k okrepitvi svojih strateških zaščitnih mehanizmov. To vključuje nepopolno realizacijo 400 milijard dolarjev vrednega strateškega partnerstva z Iranom iz leta 2021. Le majhen delež obljubljenih sredstev je bil dejansko vložen. Šanghajski think-tank, Hualue American Studies Center, celo opozarja, da bi bil ta sporazum lahko ogrožen, če bi prozahodni režim zamenjal iransko vodstvo.

S strateškimi zalogami nafte se je Kitajska v preteklem letu zavarovala. Kot kažejo podatki Rystad Energy, se je uvoz surove nafte povečal za 4,4 %, od tega je bilo več kot 80 % preusmerjeno v zaloge. To pomeni, da bi Kitajska lahko prebrodila motnje v oskrbi, bodisi zaradi izgube iranske nafte ali zaradi problemov v Hormuški ožini, za nekaj mesecev. Ironično, analitiki menijo, da bi lahko največjo škodo zaradi visokih cen nafte utrpel ameriški predsednik Donald Trump, še posebej ob bližajočih se kongresnih volitvah.

V ozadju geopolitičnih pretresov se Kitajski odpira edinstvena priložnost za utrjevanje svoje globalne moči. Nova vojaška ofenziva proti Iranu namreč povzroča izčrpavanje zalog orožja tako pri ZDA kot pri Izraelu. Lani so ZDA celo ustavile dobave orožja Ukrajini zaradi skrbi, da bi to zmanjšalo njihove lastne zaloge.

Po navedbah The Guardiana naj bi Pentagon razpolagal le s četrtino sistemov Patriot, ki so nujni za izvedbo lastnih vojaških načrtov. Čeprav je bila na Bližnjem vzhodu napotena najsodobnejša oprema, vključno z F-35 in obrambnimi sistemi Patriot in THAAD, je pomembno izpostaviti eno ključno odvisnost: galij.

Gre za kritični mineral, nujen za polprevodnike in radarje v tovrstnem orožju, nadzor nad njegovo dobavno verigo pa ima Kitajska. To dejstvo bi lahko znatno okrepilo pogajalsko pozicijo Pekinga. Joseph Webster iz Atlantic Council je to situacijo komentiral z mislijo: "Peking bo zadovoljen, ker ZDA trošijo omejene zaloge streliva in prestreznikov v drugem, manj prednostnem konfliktu."

Nadaljevanje ameriških poskusov za vzpostavitev dobavnih verig redkih mineralov, ki niso odvisne od Kitajske, je še vedno v zgodnji fazi. Po besedah Matthewa P. Funaiolea ti poskusi "verjetno ne bodo značilno spremenili dinamike dobave v kratkem roku." Pojasnjuje, da je galij, mineral, o katerem se veliko govori, uporabljen predvsem v senzorjih, zato "dolgoročnejša ranljivost ni v njihovi uporabi, temveč v sposobnosti proizvodnje, nadgradnje in vzdrževanja širšega sistema, ki je odvisen od galija."

Odstranitev že drugega voditelja strateškega partnerja v tako kratkem času bi namreč lahko okrnila ugled Kitajske med državami globalnega juga, ki jih nagovarja. Iran se je v zadnjih treh letih pridružil pomembnim multilateralnim organizacijam, ki jih vodi Kitajska, kot sta Šanghajska organizacija za sodelovanje in skupina BRICS. Kitajska je celo posredovala pri izboljšanju odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo, vendar bi lahko morebitna savdska podpora ameriškim napadom to prizadevanje izničila. Kljub temu pa analize kažejo, da trenutno dogajanje Kitajski prinaša več koristi kot morebitnih tveganj.

Viri: The Guardian, Forbes