David Golubić: Človek je več kot le njegov (smetarski) poklic

Davida Golubića ni mogoče opisati z eno samo besedo. Za nekoga je smetar, ki pobira odpadke. Za druge je obraz družbenih omrežij, kjer na profilu "Smetarski poklic" kaže, kaj vse počne komunalni delavec – poklic, ki ga večina opazi šele takrat, ko svoje delo ni opravljeno.

Toda David Golubić je mnogo več. Je glasbenik, kitarist, slikar, športnik, vsestranski ustvarjalec in človek, ki veliko razmišlja o življenju, odnosih, strahovih in predvsem, kako ostati zvest sebi.

Ne verjame, da bi se moral človek odločiti za eno samo stvar in vse drugo pustiti ob strani. Različne plati sebe sprejema kot nekaj naravnega. Ne vodi ga strah pred tem, kaj si bodo o njem mislili drugi, temveč želja, da ostane zvest sebi.

Verjame, da je prav svoboda, da si to, kar si, ena najpomembnejših stvari v življenju.

Težko vprašanje. Rekel bi, da sem umetnik oziroma prvotno umetniški tip. Pri vsem, kar delam, izhajam iz sebe, najsibo umetnost, glasba, gibanje ali način razmišljanja. Pomembno mi je, da nisem kopija nekoga drugega. Če bi me kdo videl in rekel, da sem drugačen ali da ne delam tako, kot bi pričakoval, me ne bi motilo. Če bi se moral opisati z eno besedo, bi rekel, da sem pristnež.

Že kot majhen sem čutil, da grem svojo pot. Tudi o stvareh, ki so bile takrat priljubljene in v trendu, sem razmišljal s svojo glavo. Nikoli se nisem želel preveč prepustiti črednemu nagonu.

Pri 16 oziroma 17 letih pa sem začel resno delati na sebi in na tem, da me ne gane več toliko, kaj bodo drugi rekli ali si mislili o meni. Danes lahko zato brez zadržkov počnem stvari, ki jih počnem. Ne sprašujem se, kako bodo nekaj sprejeli drugi, temveč, kaj sam želim.

To seveda ni prišlo samo od sebe. Na sebi moraš delati. Veliko sem tudi preizkušal svoje meje; bil sem na primer celih 16 let brez telefona in 11 let brez sladkarij. Danes se mi zdi zanimivo pogledati, kako sem napredoval in kakšno pot sem naredil. Seveda še vedno menim, da bi kaj lahko izboljšal, ampak sem že zdaj zelo ponosen nase.

Da, res. Ko se za nekaj odločim, se tega držim. Vztrajati se mi zdi pomembno, ker spoznaš, da lahko nekaj narediš in uspeš, če se res odločiš. Hkrati pa se trudim biti prijazen do sebe. Opažam, da ljudje prijaznost včasih zamenjajo za šibkost. Ampak vem, da nisi nič manj močan, če si prijazen do sebe in drugih.

Več razlogov je bilo. Po izobrazbi sem kuhar, delal sem v gostinstvu, v proizvodnji in tudi drugod, ampak se tam nisem videl.

Kot smetar delam v sproščenem okolju, na terenu. Seveda je delo fizično, ampak meni to ustreza. Fizično aktivnost jemljem skoraj kot trening in pred delom se tudi ogrejem.

Zelo sem hvaležen za to delo. Tudi zato, ker mi je dalo popolnoma drugačen pogled na smetarski poklic in na delo nasploh.

Želel sem, da ljudje spoznajo, kaj vse zajema smetarski poklic. Da vidijo, kaj dejansko delamo in kakšen je naš doprinos. Delo smetarjev je namreč pogosto spregledano in samoumevno.

Zgodi se, da nekaj vržeš v smeti, naslednji dan pa je pač odpeljano in pospravljeno. Ampak če pogledaš, kaj delo smetarjev pomeni za družbo, lahko opaziš precej več. Recimo, na našem območju na teden poberemo približno 300 ton odpadkov, kar je ogromna količina. Če smetarji ne bi opravili dela, bi bile smeti zelo hitro vsepovsod.

Naš doprinos je zato v bistvu zelo velik, samo da ga ljudje pogosto ne opazijo in ne cenijo, ker je končni rezultat nekaj, kar jemljejo za samoumevno. Meni je pomembno, da se pri vrednotenju dela ne gleda samo, kako delo izgleda, ampak kaj z njim družbi dejansko doprineseš. Če neko delo vsak dan opravljaš in je za družbo nujno, bi moralo biti tudi ustrezno spoštovano in cenjeno.

Noben posamezen komentar me ne prizadene, ker sledim samemu sebi. Je pa zagotovo eden najpogostejših predsodkov, da smo smetarji neumni oziroma da je to poklic za nekoga, ki ni dovolj sposoben za kaj drugega. To ni res.

Marsikdo se za ta poklic odloči zavestno, ker mu ustreza delovnik, stabilnost službe, narava dela. Veliko časa si na terenu, nisi ves dan v pisarni in delo je lahko tudi precej sproščeno, čeprav je fizično zahtevno. Nekaj sodelavcev, ki so tukaj že 20 ali več let, ima zaradi fizičnega dela zdravstvene težave.

Ampak smetarski poklic ni in ne bi smel biti manjvreden.

Kot otrok me je bilo smetarskega poklica pravzaprav strah. Verjel sem, da je biti smetar nekakšen življenjski neuspeh.

Šolski sistem mi ni ustrezal. Nisem imel dobrih ocen in spominjam se učiteljic, ki so ponavljale, da bom, če ne bom priden in dober učenec, pač smetar.

Kot starejši sem dobil možnost, da se preizkusim kot smetar. Ko sem poklic sprejel brez strahu in negativnih vzorcev iz otroštva, sem ugotovil, da je delo lahko dobro in izpolnjujoče.

Danes sem ponosen, da sem smetar.

Plače so javne in lahko vsak vidi, koliko so plačani komunalni delavci. Menim, da delo ni ustrezno ovrednoteno glede na zahtevnost, odgovornost in pomen, ki ga ima.

Če ne bi bilo smetarjev, bi bile smeti v nekaj dneh povsod. Delamo tudi ob praznikih in v različnih vremenskih razmerah, saj morajo biti smeti odpeljane.

Mislim, da bi morali na smetarski poklic gledati drugače. Ne zato, ker bi moral biti smetar bolj cenjen od nekoga drugega, ampak zato, ker bi morali znati prepoznati vrednost dela, ki ga nekdo opravlja. Morda bi morali to urediti na državni ravni.

Nikoli nisem čutil, da bi moral hoditi po eni sami ravni poti. V bistvu sem že v osnovni šoli vedel, da bo moja pot drugačna. Poskušal sem različne stvari in se iz vsake skušal nekaj naučiti.

Tudi iskanje samega sebe je del življenja. Ni nujno, da pri 18 letih veš, kaj boš počel pri 40, in ni nujno, da je narobe, če se vmes premisliš.

Meni se zdi najpomembneje, da ostaneš zvest sebi. Če ugotoviš, da nekaj ni zate, poišči nekaj drugega. Ne vidim smisla, da bi vztrajal samo zato, ker se od tebe pričakuje določena pot.

Očeta sem izgubil zelo zgodaj in zato sem moral nekatere stvari razumeti precej prej kot moji vrstniki. Mama mi veliko pomeni in me je vedno podpirala. Mislim, da so me življenjske izkušnje zelo oblikovale in zato čutim tudi potrebo po ustvarjanju, izražanju.

Glasba me zelo močno povezuje z očetom. Doma smo imeli okoli 250 gramofonskih plošč in kot otrok sem poslušal glasbo, ki jo je poslušal on. Ko danes slišim katero od teh starih skladb, avtomatsko pomislim nanj. Čutim, kot da se prek glasbe spet vzpostavi neka povezava z njim.

Ko sem si zaželel kitaro, mi jo je mama kupila, čeprav je bila zelo draga. Naučil sem se jo igrati in danes me pri glasbi pritegneta občutek in zvok. Ko ustvarim svojo melodijo, imam včasih občutek, kot da je nisem ustvaril jaz, ampak sem jo samo ujel.

Podobno čutim pri slikanju. Delam s pikami, tako da je slika sestavljena iz ogromno majhnih potez. Lepo se mi zdi, da se lahko izražam na svoj način.

Mislim, da mora človek sam ugotoviti, kaj je zanj prav. Drugi morda ocenjujejo, kaj je uspeh, kaj je neuspeh in kateri poklic je vreden več. Ampak na koncu vsak živi svoje življenje, zato mislim, da je najpomembnejše, da ostaneš zvest sebi.

Tudi jaz sem moral ugotoviti, kaj si pravzaprav želim, in danes mi je pomembno, da govorita moje delo in ustvarjanje. Če nekdo vidi mojo sliko in mu je všeč, še preden ve, kdo jo je naslikal, mi ogromno pomeni. Podobno velja za glasbo. Želim, da človek najprej začuti glasbo, šele potem pa naj ve, kdo jo je ustvaril.

Da moraš biti zvest sebi. Ko sem bil mlajši, sem si želel biti srečen. Danes razumem srečo nekoliko drugače. Sreča je lahko trenutek, čustvo, ki pride in mine. Zadovoljstvo z življenjem pa moraš zgraditi in najpomembnejši je mir.

Lahko imaš ogromno denarja, veliko materialnih stvari, uspeh, prepoznavnost ... vse, kar si si od nekdaj želel. A ti ne pomaga veliko, če nimaš miru v sebi.

Nekateri imajo navzven vse, pa niso zadovoljni s svojim življenjem. Jaz se trudim predvsem imeti notranji mir. Če ga imaš, zmoreš vse. Lahko se ti zgodi marsikaj in se boš znal s tem spopasti.

Težko bi konkretno povedal, kje se vidim čez pet ali 10 let, pa tudi ne želim govoriti o svojih sanjah in vizijah. Verjamem, da imajo cilji in želje neko posebno moč, dokler ostanejo osebni, in da se ta moč lahko izgubi, ko jih začneš preveč razlagati drugim.

Zato svoje vizije raje ohranim zase in energijo usmerjam v to, da jih uresničim, namesto da o njih govorim. Moji najbližji seveda vedo, čemu stremim in kaj si želim doseči, širše pa tega ne bi izpostavljal. Mislim, da je na koncu pomembneje pokazati, kam si prišel, kot pa vnaprej govoriti o tem, kam boš prišel.

Naj bodo zvesti sebi. Naj skušajo najti zadovoljstvo, mir v sebi. Naj poslušajo sebe in naj ne zatirajo stvari, ki jih veselijo, samo zato, ker jim kdo pravi, da se morajo odločiti za eno.

Ni treba postati kopija nekoga drugega. Ostani to, kar si, in ne pozabi, da prijaznost ni šibkost. Če te zanima več področij, jih raziskuj. Lahko imaš službo in obenem ustvarjaš glasbo, slikaš, se ukvarjaš s športom ali počneš nekaj povsem drugega.

Človek je veliko več kot samo njegov poklic.