Inženirka leta Eva Pirc: "Kam pa pridemo brez domišljije?"

Eva Pirc je razvojna inženirka elektronike v podjetju Dewesoft. V elektrotehniko je, kot pravi sama, vstopila po "naključju", pot pa jo je pripeljala do doktorata iz biomedicinske tehnike, raziskovalnega dela, soustanovitve start-upa, industrijskega razvoja elektronike in do naziva "Inženirka leta 2025".

Kakšna je bila vaša izobraževalna in poklicna pot? Zakaj ste postali inženirka in kaj vas je pritegnilo v elektrotehniko? Bi se danes znova odločili za isto pot in zakaj?

Sem Eva Pirc, razvojna inženirka elektronike v podjetju Dewesoft. V elektrotehniki sem se znašla malo po "naključju": po osnovni šoli sem želela na gimnazijo Ledina, pa mi je zmanjkala ena točka, zato so mi svetovali Vegovo tehniško gimnazijo, kjer sem se našla. Tam so me usmerjali in spodbujali odlični učitelji tehničnih predmetov, zato sem kasneje študij nadaljevala na Fakulteti za elektrotehniko UL in doktorirala iz elektrotehnike, na smeri biomedicinska tehnika. Po raziskovalnih letih na področju elektroporacije in soustanovitvi start-upa mPOR sem se pridružila Dewesoftu, kjer razvijam in testiram elektronska vezja.

V elektrotehniki me je navdušilo to, kar danes velikokrat poudarjam: inženirstvo ni le natančnost, je tudi ustvarjalnost, veselje, ko ideja zaživi, in radovednost, ki te žene naprej. Če bi danes izbirala ponovno, bi verjetno šla po enaki poti, ker mi ta preplet znanosti in domišljije daje občutek smisla.

Imate doktorat iz biomedicinske tehnike. Kako vam to znanje pomaga pri vašem inženirskem delu?

Ker ne delam več na področju, iz katerega sem doktorirala, mi je doktorski študij dal predvsem metodičnost, disciplino, odnos do dela in radovednost. Moj pristop je raziskovalen, cilji pa industrijsko pragmatični.

Po doktoratu ste šli tudi v podjetniške vode in soustanovili start-up mPOR, ki je prejel več priznanj. Kako je ta izkušnja vplivala na vas?

mPOR je bil zame šola "prevajanja" laboratorijske ideje v izdelek: spoznati uporabnika, specifikacije, regulativo, logistiko in čas, od ideje do izdelka na trgu. Ponosna sem, da smo z mPOR kot univerzitetnim spin-offom stopili v realni svet in da smo za inovacije prejeli pomembna priznanja.

Danes v Dewesoftu delate kot razvojna inženirka elektronike: načrtujete, testirate in razvijate nove rešitve. Kako bi opisali svoje delo in svoj "tipičen" delovni dan?

Moje delo obsega predvsem izris vezij z računalnikom ali testiranje naprav. Razvojni inženirji najprej načrtujemo vezja, jih narišemo, potem nam jih sestavijo, mi pa jih moramo še preizkusiti in oživeti. Tako po več iteracijah nastane končni produkt. Moje delo je, da na računalniku rišem elektronska vezja, ki so kot neki možgani vseh naprav, ki jih imamo – recimo telefonov, televizij itd. Vse je treba pravilno povezati, da deluje, kakor mora.

Pogosto omenjate preplet tehnike in domišljije. Kako v praksi izgleda domišljija v elektroniki? Kaj nastane, ko se združita znanje in ustvarjalnost?

Domišljija pride v igro, ko specifikacije zahtevajo nekaj, česar "ni v učbeniku". Takrat sestaviš drugačno arhitekturo, preskusiš neko nekonvencionalno kombinacijo ali meritveni pristop in poiščeš rešitev. To je tisti del, ko si rečem: "Kam pa pridemo brez domišljije?" Brez nje inovacij ni. Inženirji sledimo motu, da se "vse da, če se hoče". Za nas ne obstajajo nerešljivi problemi, ampak le izzivi, ki čakajo na pravo idejo.

Ko ideja dobi obliko, se začne manj viden, a ključni del: pretvorba potreb trga v konkretno rešitev. Kako poteka razvoj od ideje do prototipa?

Naše delo večinoma poteka tako, da od projektnih vodij ali prodajnikov dobimo informacije, kaj trg potrebuje. Oni potem pripravijo tehnične specifikacije, na nas pa je, da to s papirja pretvorimo v produkt.

Inženirstvo je timsko delo. Kako usklajujete sodelovanje z drugimi strokovnjaki? Kaj je po vaših izkušnjah ključno, da ekipa dobro sodeluje?

Naše delo je zelo povezano. Moramo se povezovati z drugimi inženirji, ker nekdo nekaj nariše, nekdo drug potem to preizkusi, tretji inženir vse skupaj spravi v ohišje itd. Da ekipa deluje, sta po mojem mnenju ključna dobra komunikacija in timski duh.

V Dewesoftu sodelujete pri projektih, ki "potujejo" v vesolje, kjer pa je malo prostora za popravke. Kako razmišljate, ko razvijate elektroniko za takšne projekte? V čem je največja razlika pri testiranju in preverjanju?

Kadar gre za vesolje, razmišljam predvsem o tveganjih: vibracije, temperaturni cikli, sevanje, redundanca, sledljivost vsake spremembe. Testiranja so večstopenjska in zahtevnejša – na Zemlji moramo preigrati vse scenarije, tudi takšne, ki jih kasneje ne bo mogoče "na hitro popraviti". Dewesoftovi sistemi za zajem podatkov so ravno zato cenjeni v vesoljski industriji.

V vaši zgodbi se omenja tudi disleksija in drugačen način učenja. Kako je to vplivalo na vaše šolanje in na vaš način razmišljanja kot inženirke? Se vam danes zdi to bolj izziv ali prednost in zakaj?

Disleksija me je nekako prisilila v praktičen pristop: manj besed, več razumevanja skozi izkustvo. Branje mi ni ležalo, a sem si zgradila svoje metode in na koncu napisala skoraj 200-stranski doktorat. Danes to vidim kot prednost: probleme lažje "otipam", razstavim in ponovno sestavim v delujočo celoto. To je bistvo inženirstva.

Poudarjate, da bi se otroci z inženirstvom morali srečati prej in ne le po "naključju". Kako bi vi inženirstvo bolj konkretno vpeljali v šole, da ga otroci spoznajo dovolj zgodaj in na zanimiv način?

Otroci se morajo po mojem mnenju z inženirstvom srečati prej in izkustveno. Prepričana sem, da se posameznik na določenem področju lahko zares najde le, če dobi priložnost, da se na njem tudi preizkusi. Da bi se več deklet in fantov odločalo za naravoslovje in tehniko, bi morali vsem osnovnošolcem in srednješolcem omogočiti sistemsko srečanje z inženirstvom – preko interesnih dejavnosti ali v rednem predmetniku.

Treba je ohraniti njihovo otroško domišljijo in igrivost, hkrati pa jim pokazati, kaj inženirstvo v realnem svetu sploh je. Razumevanje je temelj: šele ko nekaj zares razumeš, se ti odpre polje domišljije in inovacij.

Kateri stereotip ali zmota o inženirstvu vas najbolj moti, ker ljudi po nepotrebnem prestraši ali odvrne? Kako bi ga ovrgli?

Nekatere ljudi mogoče lahko od inženirstva odvrne predstava, da bodo morali osem ur delati za računalnikom v pisarni. Vendar je kar veliko delovnih mest, pri katerih je delo zelo razgibano, terensko in omogoča veliko timskega sodelovanja.

Za konec ... Kaj bi sporočili mladim, ki razmišljajo o inženirstvu, a niso prepričani, ali bodo zmogli? Kako naj odkrijejo svojo smer znotraj inženirstva?

Veliko poklicev ni omejenih na le eno področje. Uspešna kariera po zaključeni visoko- ali višješolski izobrazbi je najpogosteje preplet različnih znanj. Nekateri inženirski kadri potrebujejo komunikacijske veščine in razumevanje družbe, da lahko uspešno opravljajo svoje delo.

Če vam je tehnika blizu, a si hkrati ne predstavljate, da bi osem ur na dan sedeli pred računalnikom, naj vas to ne odvrne. Še vedno je smiselno izbrati tehnično izobraževanje, saj obstaja cel spekter služb, kjer je inženirsko znanje obvezna podlaga, ni pa to vaš edini fokus.

Svetujem vam, da se odločate na podlagi tega, kje se dejansko vidite delati – pojdite neposredno v podjetja, poglejte, kako potekajo procesi, in iz prve roke ugotovite, katero delo, kateri poklic vam najbolj ustreza.