Monika Klobčar - z risanjem do sanjskega poklica

Monika Klobčar je odraščala v Podgorju pri Kamniku v veliki družini s petimi otroki, kjer je bila ustvarjalnost del igre, domišljije in skupnega preživljanja časa s sestrami in brati. Kot deklica je s sorojenci iz papirja izdelovala hiške in figure, snemala domače znanstvenofantastične filme, ustvarjala lutke in punčke ter si izmišljala zgodbe. Čeprav risanje v njenem okolju sprva ni veljalo za "resno delo", jo je prav njen notranji poklic po ustvarjanju vodil v uspešno poklicno pot. Danes je samostojna ilustratorka in oblikovalka, diplomantka vizualnih komunikacij na ljubljanski ALUO, ki v svojem delu združuje ilustracijo, oblikovanje, animacijo in vizualno pripovedovanje.

Iskreno, zelo dolgo sploh nisem imela občutka, da je risanje lahko poklic. Odraščala sem v okolju, kjer je bilo pomembno "resno, pravo delo"; če si sedel in risal, se je štelo za zabušavanje. V srednji šoli sem bila upornica, risala sem stripe in karikature profesorjev. Verjetno tudi zato od odraslih nisem dobila potrditve, da imam talent, ki naj ga razvijam. Nisem vedela, kaj sploh je dizajn in kaj je moderno, nisem bila v koraku s časom. Prav tako mi nihče ni povedal, da ni dovolj, da nekaj znaš, ampak da moraš iskati vzornike, vaditi, spremljati trende in rasti. Ampak želja je bila močno prisotna.

Na umetniško srednjo šolo nisem šla zaradi navedenih razlogov. Do Akademije pa sem prišla bolj naključno; za smer vizualnih komunikacij sem se odločila po nasvetu in takrat sploh nisem zares vedela, kaj dejansko pomeni.

Po diplomi, ko sem se želela odseliti na svoje in sem morala zaslužiti za najemnino, sem začela iskati službo. A neuspešno. Na razgovorih sem ugotovila, da delodajalci večinoma iščejo kandidate z izkušnjami, ki jih takrat še nisem imela.

Kmalu sem začela svoje ilustracije in karakterje pošiljati naokoli in sčasoma sem dobila prve projekte. V resnici sem šele takrat dojela, da bi to lahko postalo moje delo.

Talent je samo en delček. Zame je bistveno, da ne ustvarjaš samo zato, ker rad rišeš, ampak da spoznaš, kakšen problem lahko rešiš, da vidiš, kaj lahko pokažeš ali izboljšaš. Mene je vedno zanimalo, kako z vizualnim pristopom nekaj povedati, odpreti temo ali rešiti problem naročnika.

Druga pomembna stvar je aktivnost. Veliko ljudi čaka, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe, da jih bo nekdo opazil ali povabil. Jaz vidim, da je treba opazovati svet okoli sebe, iti med podjetnike, jim prisluhniti, kaj potrebujejo, in potem preveriti, kako lahko s svojim znanjem nekaj prispevaš.

Potrebni so vztrajnost, odprtost, širina, pogum in pripravljenost, da stopiš tudi v okolja, ki ti niso domača. Ustvarjalcem bi zelo priporočila, da ne ostajajo samo v svojem mehurčku, naj se družijo samo z drugimi umetniki in ne opazujejo le njih, ampak da gredo tudi med podjetnike, na poslovne dogodke, med ljudi, ki razmišljajo drugače. Takrat bodo spoznali, kaj trg v resnici potrebuje, kaj so resnični problemi, ki jih lahko naslovijo in rešijo.

Zame je bil veliko težji poslovni del. Ustvarjalni del mi je bil bližji, poslovnega ozadja pa nisem imela. Cene sem na začetku postavljala zelo približno, po občutku, po podatkih, ki sem jih našla na spletu. Kmalu sem ugotovila, da ni dovolj, da poveš eno številko. Treba je vedeti, kaj cena zajema, koliko je popravkov, kaj je vključeno in kaj ne, kako je oblikovan projekt.

Veliko sem se naučila skozi napake. Včasih kaj ni bilo dovolj jasno dogovorjeno, včasih nismo česa definirali, včasih sem podcenila obseg dela. Danes postavljam ponudbe povsem drugače. Znam bolje oceniti, koliko ur dela bom vložila, razmisliti o urni postavki, jasno določiti korekture in prilagoditi ponudbo naročnikovim potrebam.

Če bi se še enkrat odločala, bi šla zelo zgodaj tudi na kakšen poslovni oziroma podjetniški tečaj, ker se mi zdi, da je prav na poslovnem področju pri mnogih ustvarjalcih velika vrzel.

Spoznala sem, da moraš naročnika res poslušati. Ne v smislu, da mu samo prikimaš, ampak da ga zares razumeš. Da mu prisluhneš, kaj v resnici potrebuje, česa si želi, česa ne zna ubesediti, da veš, kaj je njegov problem. Šele ko ga poslušaš, slišiš in razumeš, mu lahko ponudiš rešitev, ki zanj deluje.

Zame je bilo zelo pomembno tudi, da sem začela hoditi na poslovne dogodke. Začela sem namreč bolje razumeti način razmišljanja podjetnikov, njihove realne težave in tudi, kako drugače gledajo na vrednost ustvarjalnega dela. Zato danes ilustracije, oblikovanja in risanja ne doživljam samo kot svojega ustvarjanja, ampak predvsem kot orodje, s katerim nekomu pomagam.

Najprej moraš znati poslušati in se ves čas učiti. Ne mislim v smislu, da slepo slediš trendom, ampak da spremljaš, kaj nastaja, kaj ti je blizu, kaj te nagovarja in kako se področje razvija. Zelo pomembno je, da opazuješ druge ustvarjalce, da razumeš procese, da eksperimentiraš in odkrivaš, kaj je tebi blizu.

Če delaš na poslovnem področju, so pomembne tudi dodatne veščine in tehnično znanje. Dobro je poznati procese od tiska do digitala, formate, osnove animacije, sodobna orodja in različne medije. Ni nujno, da vse delaš sam, je pa pomembno, da razumeš, kako stvari delujejo.

Stalno se učiš in obenem potrebuješ tudi psihološko trdnost. Poklic zahteva veliko notranje stabilnosti, ker si ves čas v procesu reševanja problemov, usklajevanja, prilagajanja in odločanja. Zlasti je ključno, da vse vzameš kot priložnost za rast in razvoj.

Moj teden je precej strukturiran. Zelo zavestno in natančno si organiziram stvari, ki niso neposredno povezane z ustvarjalnostjo: izdajanje računov, ponudbe, mreženje, spremljanje dogodkov, objave na LinkedInu. Tudi prisotnost na družbenih omrežjih imam precej premišljeno, ne brskam, deskam in objavljam kar tako, brez cilja, ampak točno vem, zakaj, kdaj in na kakšen način bom prisotna na spletu.

Ugotovila sem tudi, da nisem enako ustvarjalna skozi ves dan. Čez dan imam več organizacijskih stvari, sestankov, mreženja in administracije, ustvarjalni del pa pogosto pustim za večer, ko se vse skupaj malo umiri. Takrat imam več navdiha in idej.

Ko pridejo dnevi, ko ustvarjanje ne steče, pa imam vedno pripravljen seznam drugih nalog, ki jih lahko uredim. Pri samostojni poti je nujna samoorganizacija, ker si sam svoj šef. Nihče ne bo prišel ter te priganjal in spodbujal, ko imaš slab dan.

Vsaka vizualna predstavitev nekaj sporoča, tudi takrat, ko se sploh ne zavedamo. Logotip, barve, kompozicija, karakter, embalaža, način predstavitve ... vse govori o podjetju, izdelku ali storitvi.

Ljudje takih sporočil pogosto ne znajo natančno razbrati in opredeliti, jih pa opazijo in začutijo. Na podlagi vizualizacije si ustvarijo vtis, ali nekaj deluje zaupanja vredno, premišljeno in kakovostno ali ne.

Naloga ustvarjalca je, da vidi, česar drugi ne opazijo, in da zna to razložiti. Dober vizualni pristop zato ni le lep okras, ampak pomaga, da podjetje bolj jasno komunicira, kdo je, kaj ponuja in komu je namenjeno, kar je zelo konkretna vrednost.

V bistvu je bilo zelo spontano. Ideja mi je bila takoj jasna in rekla sem si, da jo moram preizkusiti. Hitro pa sem ugotovila, da sama ideja še ni dovolj, da je treba razmišljati o promociji, predstavitvi, prodajnih kanalih, prek katerih izdelek sploh pride do ljudi.

Začetni odzivi so bili zelo dobri, nato pa je razvoj ideje upočasnil vdor v moja računa na Instagramu in Facebooku. Danes izdelke postopoma razvijam in so na voljo tudi v nekaterih trgovinah in na spletu.

Projekt mi pomeni tudi priložnost za preizkušanje novih ilustratorskih slogov, učenje, rast in razvoj osebne, prepoznavne znamke.

Zelo pomembno. Če znaš sebe predstaviti na zanimiv, jasen in svojevrsten način, v bistvu pokažeš, da znaš podobno narediti tudi za naročnika. Ne gre samo za to, da si drugačen zaradi učinka, ampak da pokažeš, kako razmišljaš.

Tudi meni so taki eksperimenti zanimivi zato, ker ljudem širijo predstavo, kaj je sploh mogoče. Ustvarjalci tako ne predstavljamo samo sebe, ampak pogosto pokažemo tudi nove poti, na katere drugi - tudi potencialni naročniki - morda sploh še niso pomislili.

Mislim, da bo predvsem zelo spremenila način dela in morda celo nadomestila večji delež človeškega ustvarjanja. Ne slepim se, da se to ne bo zgodilo. Tehnologija je že zdaj in bo tudi v prihodnje zelo uporabna pri mnogih bolj rutinskih, množičnih nalogah. Marsikaj bo mogoče narediti hitreje, zato se bo treba naučiti delati s temi orodji.

Vseeno pa mislim, da bo človekova dodana vrednost ostala v smeri, konceptu, presoji in občutku. Nekdo bo moral znati povedati, kam gre projekt, kaj je bistvo, kaj deluje in kaj ne. Pri bolj avtorskih, občutljivih in izrazito človeških delih pa verjamem, da bo ročno, osebno in avtentično še bolj cenjeno kot danes.

Seveda so tudi zavrnitve. So trenutki, ko ti je kakšna ideja res zelo blizu, naročnik pa potrebuje nekaj povsem drugega. Ali pa pošlješ ponudbo in ni odziva. Na začetku morda bolj prizadene, a jaz sem se sčasoma naučila, da to ni zavrnitev tebe kot osebe. Naučila sem se ločiti sebe od svojega dela.

Zelo pomembno je tudi, da napake sprejmeš kot del procesa, česar na začetku nisem vedela. Pri projektih so napake, nesporazumi in popravki; pomembno je, da se sproti učiš, greš naprej in se ne bojiš vprašati za pomoč, usmeritev ali nasvet. Tudi, da znaš pustiti kakšno v svojih očeh super idejo. Vse je del zrelosti in nujno za rast.

Najprej naj pri sebi preverijo, ali so pripravljeni stopiti iz cone udobja. Ne gre samo za ustvarjanje, ampak poslovna pot zahteva tudi veliko samoiniciativnosti, discipline, vztrajanja in stika z realnim svetom. Treba je iti med ljudi, opazovati, poslušati, se izpostaviti, vprašati, poskusiti in tudi kdaj narediti napako.

Svetovala bi jim zlasti, naj si upajo prositi za pomoč in naj se ne učijo samo iz uspehov, ampak tudi iz napak.

Morda ne spada čisto sem, ampak bi jih obenem pozvala, naj odložijo telefon. Danes je veliko primerjanja in izgube časa v digitalnem svetu ... Če hočeš res začutiti, kaj bi rad delal, potrebuješ odklop. Pogled vase v miru in tišini lahko hitro jasno pokaže, ali je to res prava pot.