Vsak, ki dela v gostinstvu ali pa je njegov zaslužek odvisen od dobre volje strank, koliko napitnine mu bodo pustile, ima dobre in slabe dneve. So taki, ko ne dobi niti evra, so pa tudi dnevi, ko domov odnese skoraj celo mesečno plačo. 

V Veliki Britaniji, Nemčiji, na Danskem in Švedskem domačini praviloma k računu najpogosteje dodajo 10 odstotkov zneska. Vendar pa bodo Francozi, Italijani in Španci verjetno pustili le pet odstotkov napitnine, Američani pa običajno okoli 20 odstotkov. 

In medtem ko so nekateri ljudje z napitninami zelo radodarni, jih drugi bojkotirajo. So pa tudi taki, kot je na primer bogataš Richard Brooks, ki je nedavno v neki ameriški restavraciji pustil 1300 dolarjev (približno 1200 evrov) napitnine. Brooks je izvlekel šop 100-dolarskih bankovcev in jih izročil natakarju, venezuelskemu priseljencu Robertu Rivasu, ki dela tri službe, da lahko preživi.

Ideja o klubu – Breakfast Club

Ves ta denar pa ni prišel le od Brooksa. Ustanovil je namreč klub, ki ga je poimenoval "Breakfast Club". Želel je zbrati vsaj deset ljudi, ki bi skupaj hodili na zajtrke in na koncu natakarja obdarili vsak s 100 dolarji (93,77 evra), kar bi skupaj zneslo 1000 dolarjev (938 evrov). 

"Že leta sem ljudem naključno delil bankovce za 100 dolarjev v zahvalo za dobro opravljeno delo ali samo zato, da bi jim polepšal dan," je za Washington Post povedal 63-letni Richard Brooks.

"Bolj kot karkoli drugega sem užival v opazovanju izrazov na njihovih obrazih, ko sem jim dajal denar." Med študijem prava je Richard delal kot natakar, da bi tako plačal življenjske stroške. 

"Nikoli ne bom pozabil, ko mi je nekdo dal 20 dolarjev napitnine, in kako zelo mi je to polepšalo dan," pravi Richard, ki je v začetku tega leta na družbenih omrežjih objavil, da želi ustanoviti skupino desetih ljudi, ki bi šli skupaj na zajtrk in dajali napitnine. Na njegovo povabilo se je odzvalo še več ljudi. 

Zakaj prav zajtrki?

Brooks se je osredotočil na zajtrke, ker je takrat izplačanih najmanj napitnin. Prvič so razveselili natakarico v Framinghamu v zvezni državi Massachusetts in se odločili, da bodo srečanja ponavljali vsakih nekaj mesecev. Vmes se je klub povečal na 20 ljudi, ki se družijo in pomagajo drugim.

"Če daš vse eni osebi, narediš nekaj, kar bi ji lahko spremenilo življenje," pravi Brooks.