Kruh, deset jajc ali žvečilni gumi – za približno dva evra v Nemčiji ni mogoče kupiti veliko. Ena vožnja z javnim prevozom praviloma stane več kot dva evra. Tako kot recimo paket tamponov. In natanko dva evra (ali 2,15 ameriškega dolarja) je meja, ki določa, kdo je ekstremno reven in kdo ne. Po definiciji Svetovne banke so izjemno revni tisti ljudje, ki imajo dnevno na voljo manj denarja od določene meje dveh evrov, poroča Deutsche Welle.

Odkar je leta 1990 Svetovna banka začela zbirati podatke o revščini po vsem svetu, se je število ljudi, ki živijo v skrajni revščini, znatno zmanjšalo. Leta 1990 je po podatkih Svetovne banke približno dve milijardi ljudi živelo v skrajni revščini, leta 2019 pa jih je bilo 648 milijonov. Od leta 2020 je pandemija koronavirusa povzročila poslabšanje razmer. Na svetovni ravni se je število skrajno revnih ljudi povečalo za okoli 70 milijonov, poroča TPortal. 

Sedaj je stanje spet nekoliko boljše. Leta 2023 bo registriranih okoli 690 milijonov skrajno revnih ljudi, kar je približno na ravni pred pandemijo, navaja Svetovna banka. Torej je trajalo tri leta, da smo dosegli podobno raven revščine, kot je vladala pred pandemijo. Z drugimi besedami: svet je izgubil tri leta v boju proti revščini.

Članek se nadaljuje spodaj - zakaj je ponekod stopnja revščine tako visoka!

Kje je stanje dobro in kje slabo?

Razvoj situacije glede (ekstremne) revščine kaže, da je ta boj veliko lažji v državah z višjimi in srednjimi dohodki. V njih se je stopnja revščine zaradi obsežnih programov socialne pomoči znižala že leta 2020. V državah z nižjimi do srednjimi dohodki boj traja dlje in šele leta 2022 so zabeležili stopnje revščine, ki so bile aktualne pred pandemijo.

Razmere so slabe v tistih državah, kjer prevladujejo nizki dohodki, torej kjer so konflikti, kjer je nasilje ali kjer vlada nestabilnost. V teh državah so trenutne stopnje revščine še vedno višje od tistih, ki so bile registrirane pred pojavom covida-19. V nekaterih od teh držav stopnja skrajne revščine celo narašča.

Članek se nadaljuje spodaj - razkrivamo, zakaj Indija in Kitajska nizata uspehe?

Uspehi v Indiji in na Kitajskem

Stopnja revščine se je od leta 1990 res zmanjšala po vsem svetu, vendar ne v vseh regijah sveta, pravi Sebastian Vollmer z Univerze v Göttingenu. Zmanjšanje svetovne stopnje revščine lahko v veliki meri pripišemo Kitajski in Indiji, pravi. "Kitajska je država z velikim številom prebivalcev, to dejstvo ima neverjetno velik vpliv na podatke svetovne banke o revščini," pravi profesor Vollmer.

"Kitajci so dosegli ogromen napredek," dodaja Rainer Thiele z Inštituta za svetovno gospodarstvo (IfW) v nemškem Kielu. Od leta 1990 do 2015 je Kitajski uspelo znižati stopnjo skrajne revščine s 60 na 6 odstotkov, pravi Thiele. In ugotavlja, da velike uspehe v boju proti skrajni revščini beležijo tudi v drugih azijskih državah.

V Afriki je situacija precej drugačna

Med letoma 1990 in 2019 se je stopnja skrajne revščine v Afriki res znižala s 50 na 23 odstotkov, pravi Thiele. "Toda zaradi rasti prebivalstva imamo danes v Afriki, ko gledamo absolutne številke, dejansko več revnih kot leta 1990," dodaja in razloži, da so še posebej slabe razmere v številnih državah južno od Sahare, poroča TPortal.

V nadaljevanju članka o tem, kaj je revščina in kaj ekstremna revščina!

Kako točni so podatki?

Obstajajo pa nekateri dvomi o kakovosti podatkov o stopnji revščine. V Svetovni banki so sporočili, da je treba trenutne številke jemati z določeno mero previdnosti, saj številne države med pandemijo sploh niso zbirale podatkov.

Svetovna banka te podatke prejme od državnih statističnih inštitutov, ki jih evidentirajo in podatke pošljejo Svetovni banki. Kako poteka zbiranje podatkov? S pomočjo reprezentativnega statističnega vzorca se izvede anketa med določenim številom gospodinjstev, ljudi se vpraša, kako visoki so njihovi dohodki, torej koliko trošijo, in na koncu na podlagi količine zbranih podatkov ocenijo stopnjo revščine.

Kar zadeva samo metodo, je ta pristop popolnoma v redu, pravi Thiele. "Svetovna banka je v tej zadevi razvila dobre standarde. Dvomljivo pa je, kako se ti standardi izvajajo v praksi v državah samih," pravi. To še posebej velja za tiste države, ki niso dobro organizirane in njihove vlade nimajo veliko zmogljivosti za takšno delo.

Težave na primer nastanejo, ko nepismene v podeželskih gospodinjstvih sprašujemo o njihovih prihodkih in izdatkih v zadnjih 12 mesecih. "Gospodinjstva, ki sama proizvajajo hrano za svoje družinske člane, se pogosto ne zavedajo, kako dragoceno je tisto, kar pridelajo," pravi Thiele.

Na Kitajskem se podatki o stopnji revščine včasih uporabljajo strateško, ugotavlja Thiele. Strokovnjak Hans Kühner z univerze v Münchnu je nekoliko jasnejši: "Podatkov ni mogoče preveriti, so del uradne kitajske statistike. Koliko jim je mogoče zaupati? To je, kot vemo, vprašljivo."

Zasliševanje ljudi na Kitajskem vedno spremlja določen politični pritisk, dodaja za TPortal. "Anketirani v svojih odgovorih povedo tisto, kar bi uradni organi pravzaprav radi slišali." 

Poraja pa se tudi vprašanje, ali se zbrani podatki naknadno popravljajo, torej olepšujejo, dodaja Kühner. 

Niso ekstremno revni, so pa revni ...

Uspehi v boju proti skrajni revščini so dodatno relativizirani, saj je v Indiji in na Kitajskem veliko ljudi prestopilo prag revščine 2,15 dolarja na dan (2 evra), "vendar so seveda z našega vidika še vedno revni", poudarja Thiele.

Marsikdo ima medtem na voljo morda tri ali štiri dolarje na dan (2,82 ali 3,76 evra), a tudi temu še vedno lahko rečemo življenje v revščini, pravi. Če bi vzeli višji znesek, potreben za preživetje, ki ne bi bil definiran kot življenje v revščini, potem uspehi na Kitajskem ne bi bili več videti tako spektakularni, meni Thiele.

Kritike so tudi glede definicije skrajne revščine. Sebastian Vollmer trdi, da so nekatere regije Kitajske zdaj tako razvite, da 2 evra na dan ne zadoščata več za preživetje.

Ena oseba potrebuje 2100 kalorij na dan?

In tudi če bi bil ta znesek dovolj, ne gre zgolj za golo preživetje, ugotavlja Volmer. Osnova poročila Svetovne banke o revščini, v katerem je meja opredeljena pri 2 evrih, temelji na predpostavki, da ena oseba potrebuje 2100 kalorij na dan. "In to je zelo problematično. Ljudje ne morejo živeti samo s toliko kalorijami," je bil kritičen.

Vollmerjeva raziskovalna skupina na Univerzi v Göttingenu je pred kratkim izračunala, kakšna bi bila stopnja revščine, če ne bi upoštevali samo zahtevanega števila kalorij, ampak tudi, če bi bila hrana zdrava, torej če bi hrana vsebovala potrebna hranila. "S to metodo smo prišli do podatka, da v revščini živi veliko več ljudi, kot kaže izračun Svetovne banke," opozarja. 

In v to spoznanje sodi slaba novica Združenih narodov iz letošnjega julija, po kateri število ljudi, ki stradajo po svetu, narašča. Približno 753 milijonov ljudi, torej skoraj desetina trenutnega svetovnega prebivalstva, je imelo leta 2022 na voljo premalo hrane, ugotavlja poročilo ZN. Ti ljudje nimajo tako kalorij kot pomembnih hranil.

Trajnostni razvoj kot realen cilj?

Stopnja revščine se bo še naprej zniževala, je prepričan Thiele, če ne bo prišlo do nove pandemije. Toda ta stopnja se bo zniževala počasneje, dodaja. Odprava revščine na nič do leta 2030 ne bo mogoča, je prepričan raziskovalec iz Kiela.

Eden od razlogov, zakaj je tako, je dejstvo, da je v občutljivih državah sveta zelo težko sprejeti ukrepe, ki bi prebivalcem omogočili doseganje višje ravni blaginje. "Ljudje, ki živijo na primer v regijah, kjer potekajo državljanske vojne, se ne bodo mogli rešiti iz revščine samo zaradi gospodarske rasti," poudarja Thiele.

"Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, bo po ocenah do leta 2030 v skrajni revščini živelo sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, to je približno 575 milijonov ljudi," pravi trenutno poročilo Združenih narodov o razvoju. 

Večina teh ljudi bo živela v Afriki, na območjih južno od Sahare. "Ta napoved bi pomenila, da se bo stopnja revščine do takrat znižala le za okoli 30 odstotkov," piše v poročilu, poroča še Deutsche Welle.

Vir: TPortal