Lokalno pridelana in predelana hrana je ključna sestavina kulturne dediščine, ki pomembno sooblikuje naše gospodarstvo. Zavest o pomenu domače hrane ter ohranjanju tradicije v Sloveniji že nekaj let vztrajno narašča, saj kupci tradicijo, kakovost in svežino iz domačega okolja postavljamo pred ceno ter vse bolj cenimo to, kar je pristno naše. Slovenske jedi so prepoznavne in imajo značaj. "Slovenski krožniki" imajo svojo zgodovino, jedi na njih pa so običajno ogledalo sezone ter tipičnih značilnosti kraja, od koder izvirajo. Večinoma niso prezahtevne za pripravo in bi jih doma lahko večkrat pripravljali. A se velikokrat zatakne pri izbiri slovenskih živil in izdelkov. Prodajalci, pridelovalci in predelovalci namreč v želji po čim večji prodaji embalaže svojih izdelkov označujejo z različnimi vabljivimi besedami, slikami in znaki o poreklu in kakovosti izdelkov. Toda, ali so ti zares pristni? Ni nujno!
Kako torej prepoznati tradicionalna kakovostna živila lokalnega porekla?
Tako pridelovalci kot predelovalci imajo možnost zaščititi pridelke in živila v različnih shemah kakovosti na nacionalni ter evropski ravni, ki so najzanesljivejši znak verodostojnosti živil. Slovenske sheme kakovosti so "višja kakovost", "integrirana pridelava" ter "izbrana kakovost "in so predpisane z Zakonom o kmetijstvu. Na enotnem evropskem trgu pa veljajo skupne, evropske sheme kakovosti, ki jih je Evropska unija vzpostavila že leta 1992 in so predpisane z evropskimi uredbami. To so "zaščitena označba porekla", "zaščitena geografska označba", "zajamčena tradicionalna posebnost" in "ekološka pridelava." Te sheme predstavljajo zaščito kmetijskih pridelkov oziroma živil za države članice, kar potrošniku zagotavlja pristnost tradicionalnih in lokalnih proizvodov.
Vsaka shema kakovosti je označena s svojim znakom ali označbo, tako da lahko potrošnik hitro prepozna posamezne dodane vrednosti živila – če je seveda seznanjen s prepoznavnimi označbami.
Kateri slovenski izdelki sodijo v evropske sheme kakovosti?
"Zaščitena označba porekla" je evropska shema kakovosti, ki zajema kmetijske pridelke in živila z izvorom iz določene regije, kraja ali države. Kakovost in značilnosti kmetijskega pridelka ali živila so izključno ali bistveno posledica geografskega okolja ter njegovih naravnih in človeških dejavnikov. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na določenem geografskem območju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine. To pomeni, da je vsak tak izdelek že postal del kraja in ima svojo privlačno, lokalno zgodbo. Govorijo o tradiciji, lokalnih značilnostih in posebnostih izdelkov in pokrajin, v katerih nastajajo. Z znakom "zaščitena označba porekla" se lahko pohvali 10 slovenskih izdelkov: sir Tolminc, Piranska sol, Ekstra deviško olje Slovenske Istre, Bovški sir, Kočevski gozdni med, Istrski pršut, Kraški med, sir Mohant, Nanoški sir in Oljčno olje Istra.
Druga pomembna evropska shema kakovosti je "zaščitena geografska označba". Ta zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, le da je povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri označbi porekla. Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, izvirati pa mora z določenega geografskega območja. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, po katerem je kmetijski pridelek ali živilo poimenovano, surovine pa lahko izvirajo tudi z drugega območja ali celo zunaj meja države. Z znakom "zaščitena geografska označba" se lahko v Sloveniji pohvali kar 13 izdelkov, kot so Kraški pršut, Zgornjesavinjski želodec, Štajersko-prekmursko bučno olje, Prleška tünka, Jajca izpod Kamniških planin, Kranjska klobasa, Kraška panceta, Kraški zašink, Prekmurska šunka, Ptujski lük, Slovenski med, Šebreljski želodec in Štajerski hmelj. Njihova pridelava oziroma predelava je posledica raznolikih pokrajin in geografskih posebnosti, ki se močno odražajo v kakovosti, okusih in načinu pridelovanja.
Kmetijski pridelki in živila iz evropske sheme "zajamčena tradicionalna posebnost" pa so pridelani oziroma predelani iz tradicionalnih surovin ali imajo tradicionalno sestavo ali tradicionalno recepturo. S to označbo se torej zaščiti predvsem receptura ali način pridelave oziroma predelave. Sama pridelava oziroma predelava geografsko ni omejena, saj lahko te kmetijske pridelke oziroma živila proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. Vsi poznamo Prekmursko gibanico, Idrijske žlinkrofe, Belokranjsko pogačo in Slovensko potico. Številni te jedi občasno pripravljamo tudi doma, a kot tradicionalna posebnost so lahko označene le, če do potankosti sledimo recepturi ter postopku priprave. Standardizirani lokalni recept pridelave ali predelave živil namreč zagotavlja enotno kakovost pri vseh proizvajalcih, zato je večja in stabilnejša tudi njihova konkurenčnost.
Lokalna hrana = kakovostna hrana
Ker proizvajalci izpolnjujejo želje potrošnikov po avtentičnih proizvodih boljše kakovosti, se večata zaupanje in potrošnja ter s tem tudi skupni obseg proizvodnih količin. Ponudniki lahko označevanje živil uporabljajo na svojih izdelkih ob pogoju, da izpolnjujejo zahteve, ki jih posamična shema kakovosti predpisuje. Ti proizvodi so deležni tudi stalnih dodatnih kontrol, ki jih nadzoruje Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skladnost proizvodov s specifikacijo pa izvajajo imenovani certifikacijski organi, od katerih proizvajalec po pozitivno opravljeni kontroli pridobi certifikat, ki zagotavlja skladnost s pravilnikom ali s specifikacijo proizvoda.
Tovrstna zaščita kmetijskih pridelkov in živil je pomembna zaradi močnih konkurenčnih pritiskov, saj krepi zaupanje potrošnikov ter zagotavlja stalno kakovost. Poleg tega je lokalno pridelana in predelana hrana bolj kakovostna, sveža ter manj obremenjena s sredstvi za podaljševanje svežine, saj potrebuje veliko manj časa, da pride z vrta ali hleva na naš krožnik. Živila so zaradi krajše dobavne verige manj izpostavljena različnim negativnim dejavnikom, kar pomeni manj tveganj glede varnosti, pa tudi veliko manj je slabega vpliva na okolje.
Ob tem s kupovanjem lokalnih izdelkov ne podpiramo samo slovenskega podeželja, temveč tudi samooskrbno gospodarstvo. Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane so namreč izjemno pomembne predvsem zaradi zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine, zagotavljanja preskrbe z živili v kriznih časih, urejenosti in obdelanosti podeželja, ohranjanja delovnih mest ter posledično zmanjšanja revščine na podeželju in v živilsko-predelovalni industriji. Glavno pa je, da s poseganjem po hrani, zaščiteni z označbami "zaščitena označba porekla", "zaščitena geografska označba" in "zajamčena tradicionalna posebnost", razvajamo svoje brbončice s tradicionalnimi okusi, ki so nam blizu in so za naš prostor avtentični.
Sponzorirana objava
