Potovati po svetu je čudovito, a pri tem je treba preveriti tudi nekatere lokalne običaje - tudi glede napitnin v lokalih in restavracijah. Če je na Zahodu to nekaj popolnoma običajnega in celo nujnega, je spet na drugih koncih sveta to prej žalitev kot pa nagrada. 

Na britanski spletni strani BBC Travel so se tako lotili podrobnega pregleda, v katerih državah naj popotniki plačajo le toliko, kolikor je znesek na računu. Ponekod je napitnina že vračunana v znesek računa, na primer v Franciji, a v vzhodni Aziji je zavračanje napitnine izraz časti. 

Japonska

Še pred odhodom na Japonsko se je treba dobro poučiti, kaj je tam sprejemljivo in kaj ne. Tam je razvita kultura storitev brez napitnine, če pa jo tujec že pusti, s tem povzroči kopico neprijetnosti in užaljenosti. 

"Tudi če popotnikom rečejo, da na Japonskem ne dajejo napitnine, nekateri ljudje še vedno želijo pokazati svojo hvaležnost z denarjem – vendar tam to ne deluje tako," je dejal James Mundy iz organizatorja potovanj InsideJapan Tours s sedežem v Veliki Britaniji. 

Pravi, da so nekaj običajnega podobe zaposlenih, ki hitijo za gosti, ki so na mizi pustili napitnino, saj jim želijo denar vrniti. Gre za stališče, da je treba svoje delo opravljati s ponosom, tako da je beseda hvala dovolj. Prav tako lahko pohvalite storitev ali pripravljen obrok, se narahlo priklonite. 

Obstaja pa na Japonskem ena izjema: v ryokanih, tradicionalnih japonskih penzionih s tatamijem, lahko popotniki pustijo denar za nakai sana (strežnika v kimonu, ki pripravi hrano in futon), vendar le, če je vse pravilno opravljeno. Napitnine v tem primeru ne dajajte osebno – namesto tega denar položite v posebno ovojnico in jo zalepite. 

Kitajska

Na Kitajskem so bile nekoč napitnine prepovedane, tako da je ta negativen podton ostal zakoreninjen v ljudeh, celo v velikih in modernih mestih. Napitnin ne pričakujejo, saj eno od kitajskih načel pravi, da so vsi ljudje enaki in nihče ni služabnik drugemu. Namigovanje večvrednosti nad nekom drugim je že dolgo tabu. Ponekod napitnino še vedno dojemajo kot podkupnino ali odraz nevzgojenosti. 

Seveda pa bliskovit razvoj kitajskega turizma in gospodarstva prinaša tudi modernejše poglede na "zahodne" običaje. "Medtem ko je napitnina na Kitajskem v preteklosti veljala za nesramno, se časi spreminjajo," je pojasnila Maggie Tian, generalna direktorica Kitajske pri avstralskem organizatorju potovanj Intrepid Travel.

"Kitajci še vedno nimajo navade dajati napitnin, vendar so napitnine zdaj sprejemljive, zlasti v večjih mestih, kjer je veliko tujih prebivalcev in obiskovalcev. Če ste na obisku, dajte nosačem, turističnim vodnikom in barmanom majhen znesek za izjemne storitve. Domačini bodo hvaležni, ne glede na preteklo razumevanje napitnin," je dodala. 

Danska

Ali ste vedeli, da so Danci na splošno narod, ki ne daje napitnine?

Razloga sta po poročanju omenjene spletne strani predvsem dva: državljani imajo koristi od višjega BDP na prebivalca in boljšega socialnega sistema kot v večini drugih držav po svetu, kar pomeni, da strežno osebje, taksisti in drugi storitveni delavci niso odvisni od napitnin. Napitnina je prav tako lahko že vključena v račun v restavracijah in hotelih.

A čeprav dajanje napitnine ni tradicija, je na Danskem običajno zaokrožiti znesek na računu navzgor. 

Kje pa brez napitnine ne gre?

Seveda so na prvem mestu ZDA, kjer je kultura dajanja napitnin izpiljena do vrhunca. 

Sedaj je navada, da se na račun doda 20–25 %, napitnina pa predstavlja izziv tako za domačine kot za obiskovalce. 

"ZDA imajo kulturo dajanja napitnine kot nikjer drugje," je povedal Peter Anderson, generalni direktor potovalne storitve concierge Knightsbridge Circle. "Pred kratkim sem v New Yorku kupil steklenico vode v trgovini in pri plačilu so me prosili za napitnino. Toda vodo sem pobral sam, jo odnesel na pult in plačal, a kljub temu so pričakovali, da bom pustil 20 %," pravi in dodaja, da so napitnine pogosto način, da delodajalci stroške plače prevalijo na stranke. Zaposlene namreč plačujejo mizerno in če stranke ne dajo napitnine, potem delavci nimajo za normalno življenje. 

Avtor članka na BBC Travel navaja, da posebna pravila veljajo tudi v Egiptu, ki je med Slovenci priljubljena turistična destinacija. Oziroma pravila glede "bakšiša" veljajo kar v celi severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v južni Aziji. Tam si boste z napitninami odprli marsikatera vrata in prejeli številne storitve, ki jih drugače ne bi. 

Smernice za določanje višine napitnine

Napitnina je dodatek k plačilu, ki ga stranke prostovoljno pustijo natakarjem ali drugemu osebju za opravljeno storitev. Višina napitnine je običajno odvisna od več dejavnikov, kot so kakovost storitve, višina računa in običaji države. V nekaterih državah je napitnina že vključena v račun, medtem ko je v drugih prostovoljna.

V mnogih državah se smatra, da je primerno pustiti napitnino v višini od 10 do 20 odstotkov celotnega računa. Vendar pa se ta odstotek lahko razlikuje glede na državo in kakovost storitve.

Pomembno je upoštevati, da je napitnina prostovoljna in je odvisna od zadovoljstva stranke s storitvijo. Če je storitev slaba, stranke običajno pustijo manjšo ali celo brez napitnine.

Pravila glede delitve napitnine

V nekaterih primerih natakarji napitnino zadržijo zase, medtem ko v drugih primerih delijo napitnino z drugimi člani osebja, kot so kuharji, pomočniki natakarjev ali strežniki. Ta praksa se lahko razlikuje glede na državo, delovno mesto ali notranje politike restavracije ali lokala.

V nekaterih državah obstajajo tudi zakoni, ki urejajo delitev napitnine in zagotavljajo, da se napitnina pravično porazdeli med osebje. To je zato, da se prepreči izkoriščanje natakarjev ali nespoštovanje pravic zaposlenih.

Zakonodaja v zvezi s napitnino

V nekaterih državah obstajajo zakoni, ki določajo minimalno plačo za natakarje, vključno z napitnino. Ti zakoni zagotavljajo, da natakarji prejemajo ustrezno plačilo, tudi če znesek napitnine ni dovolj visok.

V nekaterih državah obstajajo tudi posebne določbe glede obdavčitve napitnine. Nekateri natakarji so dolžni poročati o napitnini in plačati določen odstotek davka na ta zaslužek.