Slovenija se uvršča med neto uvoznice hrane, saj z domačo proizvodnjo ne zagotavljamo dovolj hrane za svoje potrebe. Občutno nam primanjkuje žita, pšenice, krompirja, medu, sadja in zelenjave ter svinjine, presežke pa beležimo pri koruzi, govejem in perutninskem mesu ter mleku in jajcih. Zgovoren je tudi podatek, da kar dobrih 60 odstotkov govedine izvozimo in približno toliko uvozimo, kar kaže na to, da pri številnih cena še vedno igra pomembnejšo vlogo kot samo poreklo izdelkov. A kaj narediti, da obrnemo trend sebi v prid ter začnemo v še večji meri posegati po lokalno pridelani hrani? "Ključno vlogo, da zadržimo slovenskega potrošnika ima kakovost lokalne hrane in učinkovita, kontinuirana promocija, s katero potrošnika nenehno informiramo, zakaj kupovati lokalno hrano," je prepričana dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). 

"Gre za to, da potrošnike ozavestimo, da lokalno pridelana hrana prispeva k varovanju okolja, saj ne prepotuje več tisoč kilometrov, je bolj sveža in hranljiva, da je pridelana po visokih standardih kakovosti pridelave, ki upoštevajo dobrobit živali, na manjšo uporabo fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov, da daje delovna mesta, ne izkorišča delovne sile,"  je jasna sogovornica. "Slovenska proizvodnja hrane potrebuje potrošnika, ki bo verjel v lokalno pridelavo hrane, njeno kakovost, da bo po njej povpraševal na trgovski polici, z vedenjem, da s tem ohranja delovna mesta, kmetijstvo, poseljeno in obdelano podeželje in celotno prehransko verigo."

Največjo priložnost predstavljata pridelava sadja in zelenjave ter prašičjereja

Čeprav se stopnja samooskrbe pri nas že nekaj let počasi veča, je pred nami še veliko izzivov. "Kjer ne pridelamo dovolj domače surovine (npr. zelenjave, žit) je trg bolj izpostavljen cenovnim pritiskom in uvozu surovin in prehranskih izdelkov iz drugih držav. Ti praviloma pridejo na trgovske police po izjemno nizkih cenah, to pa ustvarja dodatne cenovne pritiske na domače pridelovalce in predelovalce, predvsem zaradi specifik slovenskega kmetijstva in živilstva,"  pojasnjuje dr. Zagorc in poudarja, da je uspešnost delovanja posameznih verig povezana z zanesljivo in zadovoljivo oskrbo s surovinami ter sklenjenimi dolgoročnimi pogodbami o sodelovanju. Zavedati se moramo, da bomo zgolj s povezovanjem in sodelovanjem lahko ohranjali in izboljševali ekonomski položaj tako kmetij, kmetijskih podjetij in živilskopredelovalne industrije ter nenazadnje zadostili potrebam in zahtevam trgovine in končnih potrošnikov. 

Kot nam je pojasnila sogovornica, na Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij priložnosti vidijo predvsem v povečanju samooskrbe, kjer je to mogoče, zlasti na področju pridelave zelenjave in sadja, kjer imamo možnosti povečati pridelavo tako na prostem kot v rastlinjakih, pa na področju živinoreje, zlasti reje prašičev,  kjer so težave predvsem v pridobivanju ustreznih dovoljenj za gradnjo hlevov za večjo prirejo. "Optimizem daje tudi Strateški načrt SKP po 2023, ki bo dodatno spodbujal tiste proizvajalce surovin, ki bodo pogodbeno sodelovali in imeli sklenjene dolgoročne pogodbe z živilsko-predelovalno industrijo," pravi dr. Zagorc. 

Povsem samooskrbni ne bomo nikoli

V interesu živilske industrije je torej kakovostna surovina in stabilna dobava po konkurenčnih cenah, če je le mogoče lokalnega izvora. "Spodbujati je treba pridelavo za trg in z novimi tehnologijami krepiti dodano vrednost, kakovost in kvantiteto pridelave," meni dr. Zagorc, ob tem pa poudarja,  da se na Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij zavedajo omejitev, ki jih ima slovenska pridelava surovin. "Gre za majhnost in razdrobljenost slovenskega kmetijstva in velik del pridelave na območjih z omejenimi dejavniki za pridelavo." To sta poleg neustreznih pogojev za pridelavo določenih živil tudi glavna razloga, zakaj v Sloveniji ne moremo postati povsem samooskrbni: več kot dve tretjini našega ozemlja imata namreč omejene možnosti za pridelavo, več kot 60 odstotkov države pokriva gozd. Tako nimamo možnosti masovne pridelave, ki bi lahko konkurirala pridelavi in predelavi velikih korporacij.

Kmetijska in živilska podjetja so pred velikimi izzivi

Čeprav so slovenska kmetijska in živilska podjetja v zadnjih desetih letih močno napredovala v razvoju in dvigu konkurenčnosti in kazalniki v obeh sektorjih v zadnjih letih letih beležijo občutno rast, pa se vse od pojava koronavirusa soočajo s številnimi izzivi. "Še preden so si opomogla od epidemije covida-19 in s tem povezanih težav z dobavo repromateriala ter surovin, je prišlo do velikih podražitev cen surovin in energentov, nato pa še do ukrajinsko-ruske krize, ki je pomembno pretrgala globalne verige vrednosti in povzroča motnje v dobaviteljskih verigah ter dvige cen," pojasnjuje dr. Zagorc. Celotna industrija se sedaj ukvarja z vprašanjem, kako sploh preživeti ob tako visokih cenah energentov in si zagotoviti nemoteno oskrbo v prihodnje, hkrati pa se tehtajo vse možne alternative oziroma nove vire, ki pa jih ni mogoče vpeljati čez noč. 

Podjetja ob vsem naštetem bremenijo še veliki pritiski na dvig plač zaposlenih in zagotavljanje konkurenčnosti na trgu, ki edina omogoča dolgoročno ohranitev in razvoj podjetij na skupnem evropskem trgu. "Na poslovanje kmetijskih in živilskih podjetij pomembno vplivajo tudi podnebne spremembe, saj različne ujme, kot so toča, suša in drugi izredni naravni pojavi odločajo o obsegu in kakovosti kmetijske pridelave,"  poudarja dr. Zagorc ter dodaja, da se bodo morala podjetja zato prilagoditi na podnebne spremembe, investirati v tehnološke posodobitve poslovnih procesov, se digitalizirati in zagotoviti trajnostni zeleni prehod. Pri slednjem pomembno vlogo igrajo tudi strateški dokumenti, ki so v fazi priprave. "Nastajajoči strateški dokumenti vse večjo vlogo namenjajo varovanju okolja, vode, tal in zraka ter napovedujejo veliko zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in antibiotikov v prireji živali."

Vsak člen v prehrambeni verigi mora prispevati svoj delež

Slovenska pridelava in predelava hrane sta sicer že sedaj na zelo visoki kakovostni ravni, saj sledita visokim standardom. Naše konkurenčne prednosti so v znanju, kakovosti, inovativnosti in usposobljenosti delovne sile, na nas pa je, da jih dodobra izkoristimo. "Kar potrebujemo, je predvsem vlaganja v krepitev konkurenčnosti pridelave in predelave, investicije v nove tehnologije, digitalizacijo in precizno kmetijstvo, večje sodelovanje v celotni verigi preskrbe s hrano, povezovanje primarne pridelave, ki bo zagotavljala stabilno ponudbo in dolgoročne pogodbe," je jasna dr. Zagorc. Živilska industrija si želi kakovostne domače surovine, ki pa mora biti cenovno konkurenčna, obenem pa je potrebno še dodatno okrepiti tudi zavedanje potrošnikov o kakovosti lokalno pridelane hrane, ter njenih prednostih za naše zdravje in širšo družbo. "V ta namen skupaj s pridelovalci gradimo na blagovnih znamkah in shemah kakovosti, kot je izbrana kakovost. Ob tem pa se mi zdi izjemno pomembno tudi mlade spodbujati h kmetovanju. Le tako bodo namreč naše kmetije lahko preživele in se razvijale."