Spletne trgovine z oblačili v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju, njihova velikodušna politika vračanja blaga pa je ustvarila dodatno težavo. Pri spletnem nakupu oblačil so namreč stopnje vračil občutno višje. Na primer: v Veliki Britaniji kupci vsako leto vrnejo za skupno 7 milijard funtov oblačil (kar je več kot 8,1 milijard evrov), kupljenih prek spleta, kar je več kot petina vseh oblačil, kupljenih po tej poti. V ZDA kupci vrnejo od osem do deset odstotkov oblačil, kupljenih v trgovinah, in od 20 do 30 odstotkov oblačil, kupljenih prek spleta.

Dodatni stroški za podjetje, obremenitev okolja

V zadnjem času, ko se je kriza poglobila, pa spletni trgovci opažajo porast vračanja oblačil, poroča britanska spletna stran The Guardian. To spletne trgovine skrbi, saj jim stranke na tak način ustvarjajo dodatne stroške. Prav tako ni najbolj jasno, zakaj se kupci odločijo za vračilo določenih kosov oblačil. 

Problem vračil je postal tako razširjen, da so na Univerzi v Southamptonu ustanovili posebno skupino za raziskavo vračil izdelkov. Profesorica Regina Frei je ugotovila, da stroški podjetja za vračilo izdelka v vrednosti 89 funtov (103 evre) znašajo 11 funtov (12,76) v primeru, ko se vrne 20 odstotkov naročenega blaga.

Freijeva se je odpravila tudi na teren, kjer se je pogovarjala s skladiščniki in zaposlenimi, ki so zadolženi za urejanje vračil. Ugotovila je, da številni spletni prodajalci sploh ne razumejo, zakaj se stranke odločajo za vračilo. "Številni trgovci na drobno se ne zavedajo celotnega obsega problema vračil," pravi Freijeva.

Profesorica računovodstva, ki je prav tako del raziskovalne skupine, Lisa Jack pravi, da se razmere stopnjujejo do točke, ko bi "lahko izničila vse dobičke, ki jih podjetja ustvarijo s prodajo blaga".

Vračilo blaga, predvsem oblačil, ne prizadene samo trgovcev, ampak tudi celotno gospodarstvo in je na nek način ustvarilo sivo ekonomijo. Pojavila so se namreč podjetja, ki se ukvarjajo z vračili blaga – oblačila osvežijo čistilci, imajo zaposlene dostavljavce, skladiščnike, šivilje, naročajo nove embalaže in podobno. Torej njihov poslovni model temelji na vrnjenem blagu. 

To se odvija v zakulisju vrnjenega blaga 

Težnja po vračanju oblačil ustvarja delovna mesta, a jih tudi ogroža. Podjetjem koristi, a jih tudi ogroža. Za nekatere trgovce so ti stroški morda astronomski, tako da je ogroženo njihovo poslovanje in sploh obstoj, naš planet pa plačuje še višjo ceno. Vračila so namreč brezplačna, a kakšna je cena, ki jo v resnici plačamo za to početje? Kakšni so resnični stroški za gospodarstvo?

Morda tudi vi naivno menite, da je potek vračila naslednji: naročimo obleko, jo dobimo, pomerimo in se odločimo, da nam ni všeč. Vrnemo jo, obleka prispe v skladišče, kjer jo prepakirajo v novo, nepoškodovano embalažo. Paket čaka novega naročnika. 

A to se, pravi Freijeva, ne zgodi pogosto.

"Če blago ni v popolnem stanju, če pride do zamud pri pošiljanju ali obdelavi ali če blago hranite dlje časa, preden ga vrnete, ne bo ponovno prodano," je pojasnila. Platforma za vračila Optoro ocenjuje, da bo le 50 odstotkov vrnjenega blaga prodano naprej.

Po podatkih organizacije za boj proti odpadkom Ellen MacArthur Foundation se en tovornjak oblačil vsako sekundo pošlje na odlagališče ali sežge. Puščava Atacama v Čilu je postala odlagališče za 39 tisoč ton neprodanih oblačil na leto z vsega sveta. Te tkanine sproščajo strupene snovi, pogosto prihaja do samodejnih požarov. 

The Guardian poroča, da je modna industrija odgovorna za dva do osem odstotkov izpustov ogljikovega dioksida na svetu. 

Kdo je kriv za porast vračil blaga?

Freijeva meni, da je za tolikšen porast vračil oblačil odgovoren tudi organizirani kriminal.

"Na Amazonu naredim eno do dve vračili kupnine na teden, vsako naročilo je vredno približno 400 evrov," se glasi en oglas. Na spletu obstaja mreža tistih, ki se lažno pritožujejo nad izdelki, da bi zagotovili vračilo kupnine, nato pa prazne škatle pošljejo nazaj. Pišejo tudi vodnike z nasveti za tiste, ki to želijo početi.

Številni tudi naročijo obleke, jih nosijo enkrat, dvakrat, nato vrnejo. Seveda etikete s ceno ne odstranijo, sami pa imajo zagotovljen dostop do številnih modnih kombinacij. Tako rešujejo tudi stroške malce bolj "luksuznih" večernih izhodov. 

Sprememba, ki bi jo lahko uvedla podjetja, je ukinitev brezplačnih vračil. Od lanskega maja Zara strankam zaračunava 1,95 funta (okoli 2 evra) za vračilo spletnega naročila.

Asos pravi, da se 97 odstotkov njihovih izdelkov proda naprej na spletnem mestu, potem ko jih pregledajo, popravijo in po potrebi očistijo. Dodaja, da vsa oblačila, prodana tretjim osebam, ustrezajo zahtevam, kaj se z njimi lahko počne, in da izdelkov ne oddajajo na odlagališče in jih ne uničijo, razen če to zahteva zakon.