Te dni v Vatikanu ne odmevajo zgolj koraki visoke cerkvene delegacije, temveč tudi članov Švicarske garde, najmanjše, a verjetno najbolj prepoznavne vojske na svetu. 

Ta elitna enota je opravila slovesni pohod pred prenosom krste s pokojnim papežem Frančiškom, s čimer je ponovno stopila v središče pozornosti svetovne javnosti. Čeprav jih mnogi prepoznajo zgolj po značilnih, pisano obarvanih renesančnih uniformah in helebardah, so pripadniki garde izjemno disciplinirani in visoko usposobljeni profesionalci, ki skrbijo za osebno varnost papeža in vatikanskega teritorija. Njihova zgodovina, prepletena z legendami in dejstvi, sega več kot pol tisočletja nazaj in priča o izjemni predanosti ter nepogrešljivi vlogi v srcu Rimskokatoliške cerkve.

Formalna zgodovinska analiza geneze Švicarske garde razkriva njen izvor v bogati tradiciji švicarskega najemništva, ki je bilo v renesančni Evropi izjemno cenjeno zaradi visoke bojne pripravljenosti in zanesljivosti. Ustanovitev s strani papeža Julija II. 22. januarja 1506 z napotitvijo 150 švicarskih vojakov v Rim ni bila naključna, temveč premišljena strateška odločitev, saj je papež iskal elitno zaščito v turbulentnih časih italijanskih vojn. 

Najbolj zgovoren dokaz njihove lojalnosti in borbenosti se je izkazal 6. maja 1527 med Plenitvijo Rima (Sacco di Roma), ko je 147 od 189 gardistov žrtvovalo svoja življenja pri obrambi papeža Klemna VII., omogočajoč mu pobeg skozi tajni prehod. Ta krvavi dogodek ne le da simbolizira najvišjo stopnjo predanosti, temveč je postal temelj njihove kolektivne identitete, kar je ovekovečeno z vsakoletno prisego novih gardistov na ta zgodovinski datum.

Striktni kriteriji

Rekrutacija v Švicarsko gardo je predmet izjemno striktnih kriterijev, ki odražajo specifičnost in odgovornost njihove službe. Kandidati morajo biti švicarski državljani, prakticirajoči katoličani in samski moški ob vstopu v službo.

Določena so tudi fizična merila, vključno z minimalno višino 174 cm, ter starostno okno med 19. in 30. letom. Ključna kvalifikacija je tudi predhodno opravljeno osnovno vojaško usposabljanje v švicarski vojski, kar zagotavlja visoko stopnjo temeljne discipline in usposobljenosti. Poleg tega morajo imeti kandidati dokončano vsaj srednjo šolo ali ekvivalentno stopnjo izobrazbe. Teh 135 izbranih pripadnikov (99 gardistov, 31 podčastnikov, 3 častniki, kapelan in poveljnik) predstavlja srce najmanjše vojaške sile na svetu, katere operativna učinkovitost je v veliki meri odvisna prav od te rigorozne selekcije in visoke kakovosti vsakega posameznega člana.

Kaj delajo pripadniki Švicarske garde?

Današnje naloge Švicarske garde so bistveno bolj kompleksne, kot se zdi na prvi pogled, daleč preseganjajoč izključno ceremonialno vlogo, po kateri so najbolj znani. 

Poleg varovanja uradnih vhodov v Vatikan in opravljanja častne straže ob različnih protokolarnih dogodkih, kot je eskortiranje tujih državnikov, je njihova primarna odgovornost neposredna zaščita osebne varnosti Svetega očeta. To vključuje spremljanje papeža na javnih nastopih tako v Vatikanu kot med njegovimi potovanji v tujino, kar zahteva sodelovanje z lokalnimi in mednarodnimi varnostnimi agencijami. 

Še posebej poudarjena je njihova vloga med tranzicijo po smrti papeža, ko varujejo Sveti sedež, do izvolitve novega papeža, s čimer zagotavljajo kontinuiteto in stabilnost. 

Njihovo delo se odvija 24 ur na dan, sedem dni v tednu, kar zahteva visoko stopnjo pripravljenosti in prilagodljivosti.

Kako se usposabljajo?

V luči sodobnih varnostnih izzivov se je usposabljanje in delovanje Švicarske garde bistveno razširilo onstran tradicionalnih ceremonialnih in stražarskih nalog. Danes so gardisti podvrženi obsežni in visoko specializirani protiteroristični vadbi. To vključuje rokovanje z modernim strelnim orožjem – poleg pištol tudi z drugimi sodobnimi puškami – obvladovanje tehnik bližinske borbe ter postopkov pri ravnanju s sumljivimi predmeti ali situacijami. 

Tesno sodelujejo z vatikansko žandarmerijo in aktivno izmenjujejo informacije z mednarodnimi obveščevalnimi in varnostnimi službami za zagotavljanje maksimalne varnosti papeža med potovanji. To omogoča gardistom, da spremljajo Svetega očeta v civilni obleki in diskretno skrbijo za njegovo varnost, kar dokazuje njihovo preobrazbo v resnično sodobno varnostno enoto, ki uspešno združuje spoštovanje tradicije z zahtevami sodobnega sveta, čeprav ohranjajo tudi simbole kot so helebarde in meči kot del dediščine.

Od kod uniforme?

Pisane uniforme Švicarske garde, pogosto stereotipno pripisane Michelangelu, v resnici izvirajo iz leta 1914 in so delo tedanjega poveljnika, Julesa Reponda. Njihov izjemno prepoznaven renesančni dizajn ne služi le ceremonialnemu namenu, temveč simbolizira tudi bogato zgodovino enote. 

Vsaka uniforma je skrbno izdelana iz 154 posameznih delov, kar zahteva približno 32 ur natančnega ročnega dela. Barve uniform imajo specifično zgodovinsko ozadje, rdeča simbolizira grb družine Medici, medtem ko modra in rumena predstavljata grb družine della Rovere, obe pomembni v zgodovini papeštva in ustanovitvi garde. V luči modernizacije so kovinske parade čelade postopoma zamenjale sodobnejše, iz plastičnega PVC materiala, izdelane s tehnologijo 3D tiskanja, kar predstavlja subtilno fuzijo tradicije in sodobnih tehnoloških pristopov, s čimer zagotavljajo lažjo in bolj praktično opremo.

Kakšno je življenje švicarskega gardista onstran varovanja papeža?

Ena izmed specifik je, da morajo obvezno živeti znotraj Vatikana. Tam imajo svoj kompleks, kjer imajo zagotovljen prostor za bivanje in hrano, kar je pomembno, ker siceršnji stroški življenja v Rimu niso nizki. 

Kar pa zadeva plačo, ta znaša okoli 1.500 evrov na mesec, in to za minimalno 26-mesečno obdobje službe. "To morda ni ogromno v primerjavi s švicarskimi standardi, a služenje v gardi je bolj klic kot le služba za denar," pravijo nekateri komentatorji. 

Pravila glede osebnih življenj so precej stroga – recimo, poročijo se lahko šele po petih letih služenja, a le pod pogojem, da podaljšajo svoj angažma za še dodatnih tri in pol leta. S tem Vatikan skrbi za določen nivo stalnosti med pripadniki garde. Sicer pa se stvari spreminjajo na bolje, saj načrtujejo gradnjo novih, modernejših bivalnih prostorov, ki bodo lahko sprejeli tudi družine.

Posebna fundacija finančno pomaga gardistom, ki krije šolnino za otroke in prispevke za pokojninske programe.

Ali se mladi zanimajo za to delo?

Tudi tako tradicionalna institucija, kot je Švicarska garda, ni imuna na sodobne izzive, še posebej ko gre za pridobivanje novih pripadnikov. Močno švicarsko gospodarstvo in dobre možnosti za kariero doma pomenijo, da sorazmerno skromna plača gardistov in strogi pogoji življenja v Vatikanu niso vedno prva izbira mladih švicarskih moških. 

"Imeti stabilno službo z dobro plačo v Švici je za mnoge mlade bolj mikavno kot oditi služiti za 1.500 evrov v tujino," komentirajo situacijo. 

Posledično ima garda težave s pomanjkanjem kandidatov, kar postavlja pod vprašaj, kako ohraniti enoto na optimalni številčnosti. 

Zaradi tega se, prvič v več kot 500 letih, resno razmišlja o veliki spremembi: o tem, da bi vrata garde odprli tudi ženskam. To bi bil resnično zgodovinski korak, ki bi pomagal rešiti težave z rekrutacijo, hkrati pa pomenil simbolno premikanje meja tradicije.

Vir: net.hr

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s svojimi prijatelji! 

Najbolj brane novice: 

- Koliko je zaslužil papež Frančišek? Komu je podaril zadnje prihodke z računa?

- Kaj storiti, če ostanete sami? Finančni in čustveni vodnik po izgubi partnerja

- Znano, kdaj naj bi bila nakazana prva božičnica za upokojence