Žafran je najbolj iskana in najdražja začimba na svetu, imenujejo pa jo tudi "rdeče zlato", saj je treba za kilogram odšteti tudi več kot 1100 evrov. Indija je med največjimi svetovnimi izvoznicami, a se zadnja leta sooča z velikimi težavami pri proizvodnji. V nadaljevanju preverite, zakaj. 

Približno 90 odstotkov indijske proizvodnje žafrana prihaja iz regije Kašmir, kjer ga gojijo že stoletja. Za pridelavo enega kilograma je potrebnih od 200.000 do 300.000 cvetov, vse pa je narejeno ročno.

Oktobra in novembra se polja okoli mesta Pampore – indijskega središča žafrana – obarvajo vijolično. Jesen je čas žetve. Začimbo pridobivajo samo iz pestiča, temno rdečih niti, imenovanih stigma. Odstranijo jih in posušijo.

Gre za zelo delovno intenzivno panogo, kjer vsak proces od sajenja čebulic, trganja cvetov, nežnega odstranjevanja pestiča iz cvetov do končnega sortiranja natančno opravijo usposobljeni delavci z desetletnimi izkušnjami v poslu, je za BBC povedal podjetnik Monis Mir, čigar družina že štiri generacije vodi posel z žafrani.

A Mir se pritožuje, da je pridelka vedno manj. Spominja se časov, ko so žafrani cveteli trikrat do petkrat na sezono, zdaj pa le dvakrat ali trikrat. Za to krivi bolj nestalne vzorce padavin in višje temperature, zaradi česar so tla presuha za to občutljivo rastlino.

Znanstveniki, ki preučujejo gojenje žafrana, se strinjajo, da so pogoji zanj postali težji. Podnebne spremembe namreč pustošijo po poljih žafrana. Polja, ki so bila še pred desetimi leti zelo rodovitna, zdaj ne obrodijo veliko žafrana, pravi dr. Bashir Allie, ki vodi raziskovalno postajo za žafran na Univerzi za kmetijske znanosti in tehnologijo Sher-e-Kashmir.

Površine, namenjene pridelavi žafrana v Kašmirju, se tudi zmanjšujejo. Leta 1996 je bilo posejanih okoli 5700 hektarjev, do leta 2020 pa je to število padlo na 1120 hektarjev.

Poleg vremenskih težav Mir krivi širjenje mest in vasi na polja žafrana ter pomanjkanje vlaganj v namakanje in usposabljanje kmetov.

Da bi znova oživeli industrijo žafrana, Allie poskuša vzgojiti bolj trpežne rastline. Pri tem uporablja tehniko 'množenja mutacije', ki vpliva na DNK rastline tako, da seme izpostavi sevanju. Upa, da bodo nekatere genske mutacije koristne in bodo pomagale rastlinam uspevati v različnih podnebjih. Zaenkrat so rezultati spodbudni.

Alliejeva tudi svetuje kmetom, kako narediti polja bolj produktivna. Med drugim jih spodbuja, naj poleg žafranov sadijo mandljevce, saj slednji delajo senco in znižujejo temperaturo tal.

Toda nekateri imajo bolj radikalen pristop k proizvodnji žafrana. Šailes Modak je bil 13 let programski inženir. Kljub dobri plači Modak pravi, da s svojim delom ni bil zadovoljen in se je leta 2016 odločil, da bo službo pustil.

Njegov prvi podvig je bilo čebelarstvo, a se ni izšlo. Zato se je preusmeril na proizvodnjo žafrana, saj je verjel, da lahko uspešno goji rastline žafrana v ladijskem zabojniku. Kontejner je opremljen s klimatsko napravo in cirkulacijskim sistemom. Senzorji nenehno spremljajo temperaturo, vlažnost, CO2 in raven svetlobe. Rastline gojijo v ceveh, ki vsebujejo vlago in hranila.

Modak je razvil tudi programsko opremo, da je vse razmere lahko nadzoroval na daljavo s svojega telefona.

Največja težava v kmetijstvu je prevelika odvisnost od podnebja

Pridelki zaradi podnebnih sprememb propadajo. Zato se je Modak odločil za tehniko hidroponike – gojenje brez zemlje. "Še vedno smo v eksperimentalni fazi – učimo se ustvariti okolje, v katerem bo lahko rasel žafran," pravi Modak.

Alliejeva v Pamporeju dela tudi na sistemu, ki del leta vključuje gojenje žafrana v zaprtih prostorih. Čebulice previdno odstranijo iz zemlje in jih tri mesece vzgajajo v zaprtih prostorih.

Nekateri kmetje so ugotovili, da je to dober način za zaščito občutljive rastline in povečanje produktivnosti.

"Sprva sem bil skeptičen, da lahko žafran raste v plastičnih posodah. Vendar je bilo to uspešno. Pridelek je ohranil svojo kakovost in je veliko boljši od žafrana, pridelanega na prostem," pravi Abdul Majid Vani, pridelovalec žafrana iz Kašmira.

Drugi kmetje pa trdijo, da ta sistem glede na dodatno delo ni dovolj zanesljiv. Pridelovalec žafranov Irshad Ahmed je v letih 2021 in 2022 eksperimentiral s premikom čebulic v zaprtih prostorih, vendar obakrat pridelek ni uspel. "Po mojem mnenju je to izguba časa," je zatrdil.

Vir: TPortal in BBC