Britanski novinar Jamesa Coney se je odločil, da na eno izmed prevarantskih sporočil odpiše in tako ugotovi, kaj se zgodi zatem. Izbral je tistega, ki mu ga je poslal FBI agent Erick Bolt, ki je v uradnem in precej zastrašujočem tonu zapisal, da so na ameriški meji zasegli njegov paket, ki pa nima vseh potrebnih dokumentov. Izbiral je med tem in tistim, ki ga je prejel iz Japonske, kjer naj bi umrl njegov sorodnik, ki je izgubil vse stike z družine, potem ko se je odselil tako daleč, vendar mu sedaj zapušča vse svoje premoženje, se je Coney pošalil takoj na začetku.

No, izbral je FBI in agentu odgovoril, da ne razume, kaj se dogaja, saj ne pričakuje nobenega paketa, ne želi pa tudi nobenih težav s policijo. Moški, ki je bil podpisan kot Bolt, je pri priči odpisal z več podrobnostmi. Paket so zasegli na newyorškem letališču. Ko so ga pregledali, je vseboval 4 milijone dolarjev (3 milijone evrov). Pošiljatelj naj bi bil iz Nigerije.

Večina ljudi sicer takšna sporočila prepozna kot prevarantska in nanje ne odgovori. Toda ker jih prevaranti pošiljajo tako, da njihov računalnik na spletu najde na milijone elektronskih naslovov in nato na sporočilu le vstavi pravilno ime, se jim početje izplača, ker se vedno najde nekaj posameznikov, ki so tako ranljivi, da odgovorijo. Takrat se znajdejo v kontaktu z ljudmi, ki znajo svoje besede podkrepiti s številnimi ponarejenimi dokazi, kot je zgornja osebna izkaznica, ki jo je prejel novinar, ko je zahteval malo več pojasnil, glede na to, da ne pričakuje nobenega paketa, še pa posebej ne iz Nigerije, kjer sploh nikogar ne pozna.

"Paket smo zasegli, sedaj pa je treba pravno dokazati, da je ta denar res namenjen vam. Takšen postopek nam narekuje Bela hiša," piše lažni agent z elektronskim naslovom, ki se končuje z fbi.gov, tako da deluje čim bolj verjeten. Novinar preveri tudi naslov in telefonsko številko, ki sta v njegovem sporočilu. Naslov dejansko pripada FBI pisarnam v New Yorku in tudi telefon je registriran v New Yorku, le da zvoni v prazno. Da bi prejel "svoj" denar pa mora Coney nadalje pisati na carinsko upravo. In sicer uradniku Richardu Caveu.

Ko Cave odgovori, novinar pravi, da je povsem uraden. Želi njegov dokument, ki bo dokazal lastništvo po tem in tem zakonu, tej in tej sekciji, temu in temu odstavku ... Nato pa nastopi dejanska prevara. Potrebuje certifikat, ki stane 1520 dolarjev (1200 evrov). Če bi ta denar dejansko plačal, bi prevaranti na elektronska sporočila nehali odgovarjati. Ker mora denar nakazati prek sistema Western Union, ne bi imel niti nobenega dokaza, da je kaj plačal, saj je tako poslan denar nemogoče izslediti in mu zato policija ne bi mogla pomagati. Denar bi bil izgubljen. A ker se Coney od svojega denarja ne želi posloviti, vpraša še za kakšen dokaz, da gre res za njegov paket. Nazaj dobi spet kopico dobro ponarejenih dokumentov.

Želi tudi izvedeti, kdo je pošiljatelj in prejme zgornjo fotografijo iz potnega lista. Bi lahko govoril z njim, sprašuje. Mu lahko pošljem elektronsko sporočilo. "Ne," deluje čedalje bolj jezen carinski uradnik Cave. "Nič drugega ni potrebno storiti, kot da pošljete denar za certifikat." Coney mu zato za konec le odpiše, če mu lahko pošlje svojo fotografijo, na kateri drži kos papirja z napisom, da rad bere Daily Mail. Po tem Coney ne dobi nobenega sporočila več.