Z vidika davčne obravnave se ločijo tri vrste napitnine:

1. Napitnino prejme natakar in je ne deli z nikomer – ne z lastnikom gostinskega lokala, s kuharjem ali drugimi sodelavci. Prav tako mu je ni treba oddati za na to odrejeno mesto.

2. Primer, ko se natakar in kuhar dogovorita, da bosta delila napitnino. Lastnik lokala nima dostopa do te napitnine.

V obeh teh primerih se napitnina davčno obravnava po Zakonu o davku na dediščine in darila – ZDDD.

3. Lastnik gostinskega lokala zahteva, da se vsa napitnina odloži na posebej odrejeno mesto. Lastnik ob koncu dneva, tedna ali meseca napitnino razdeli med natakarje, kuharje ali ostale zaposlene.

V tem primeru prejeta napitnina predstavlja prihodek pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, ali drugega subjekta, ki opravlja gostinsko dejavnost, in se obravnava v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb oziroma v skladu z zakonom o dohodnini. V tem primeru je napitnina tudi predmet DDV. Če to napitnino nato prejme natakar ali drugi zaposleni pri prej navedenih osebah, gre za dohodek prejemnika napitnine, ki je predmet obdavčitve v skladu z ZDoh-2.

Kaj pa, če je napitnina plačana z bančno kartico?

Z napitnino, ki je prejeta negotovinsko, torej je plačana z bančno kartico, razpolaga delodajalec, razen če pogodbeni dogovor med njim in zaposlenimi določa drugače. Tak pogodbeni dogovor mora vsebovati določilo, da negotovinsko prejeta napitnina pripada neposredno zaposlenemu oziroma zaposlenim, če obstaja med njimi dogovor o razdelitvi, ki je neodvisen od delodajalca. Pogodbeni dogovor mora vsebovati zavezo delodajalca, da bo skladno s predhodnim določilom tudi ravnal. Način predaje napitnine (negotovinsko ali gotovinsko) z vidika davčne obravnave ni bistven, pod pogojem, da je ustrezno verodostojno dokumentiran in knjigovodsko evidentiran v poslovnih knjigah.

Vir: Furs