Slovenski davčni zavezanec ob poslovanju s tujino praviloma ne obračuna DDV v Sloveniji, če je kraj opravljanja storitev v drugi državi članici. V skladu z načelom samoobdavčitve ga mora namreč obračunati prejemnik v svoji državi. 

Po splošnem pravilu se tako šteje, da se za kraj opravljanja storitev upošteva sedež naročnika in da je davek na dodano vrednost (DDV) obračunan v državi prejemnika. Poleg splošnega pa veljajo še posebna pravila, po katerih se mora zavezanec s sedežem v Sloveniji ob opravljanju nekaterih storitev v tujini, kot so posredovanje, trgovanje z nepremičninami, storitve s področja kulture, športa in izobraževanja, prireditve, prevoz potnikov, cenitve in dela na premičninah ..., v tujini vseeno identificirati za namene DDV oziroma se lahko prostovoljno vključi v posebno ureditev VEM-OSS, so pojasnili na Finančni upravi. 

Pri poslovanju s tujino mora davčni zavezanec preveriti status prejemnika v drugi državi. V sistemu VIES med drugim pridobi podatke o identifikacijski številki za namene DDV ter na podlagi ugotovljenega in ob upoštevanju pravil lahko zatem določi tudi vrsto in kraj storitve. Pri poslovanju s tujino je namreč glede oprostitev ali neobdavčitev storitev s slovenskim DDV pomembno določiti prejemnika in kraj opravljanja storitve. "Če se na primer opravijo storitve davčnega svetovanja in je prejemnik tujec, identificiran za namene DDV, velja splošno pravilo iz 25. člena ZDDV-1, po katerem je kraj obdavčitve storitve država prejemnika in gre za samoobdavčitev pri prejemniku. Če se denimo opravijo storitve na nepremičnini, ki je v drugi državi članici, pa velja posebno pravilo iz 27. člena ZDDV-1, ki določa kraj opravljanja storitve v kraju, kjer nepremičnina leži," so razložili na Finančni upravi. "Obračuna se torej DDV države, v kateri se nahaja nepremičnina, kdo mora obračunati DDV – izvajalec ali prejemnik –, pa je odvisno od tega, komu je bila opravljena storitev in kakšna pravila glede plačnika DDV veljajo v državi članici," so orisali na Finančni upravi. 

Glede izdaje računov velja osnovno pravilo, da pravila določi država članica, v kateri se opravi dobava. Slovensko podjetje prodajo storitev in blaga v tujino navede v evidencah in v obračunu Finančni upravi poroča samo vrednost storitev, opravljenih v drugi državi članice, kjer je plačnik DDV izključno prejemnik storitev. Vrednosti na računu so torej brez DDV, saj ga obračuna prejemnik. S tujino pa lahko posluje tudi davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV. Če opravlja storitve, ki so oproščene plačila DDV, lahko na računu s sklicevanjem na Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) ali na Direktivo Sveta 2006/112/ES navede, da je storitev oproščena DDV. Zaradi lažjega evidentiranja računov in večje razumljivosti na Finančni upravi priporočajo, naj na računu zapiše: "Ni zavezanec za DDV."

Slovensko podjetje ob prodaji blaga ali storitve tujemu podjetju v Evropski uniji torej praviloma ne obračuna DDV, saj ga bo plačal prejemnik po stopnji, ki velja v njegovi državi. DDV se načeloma ne obračuna v Sloveniji, temveč v državi prejemnika po stopnji države prejemnika. Medtem ga zaračuna ob morebitni prodaji potrošniku in se lahko tudi registrira kot zavezanec za DDV v drugi evropski članici. Pri prodaji blaga ali storitev izven Unije se DDV ne obračuna, ob navedenem pa velja tudi nekaj izjem, denimo za trošarinske izdelke, za vozila, za telekomunikacijske storitve in drugo.