Patricija Pavlin Pašič je predana mama, podjetnica, šivilja in ustvarjalka, ki je svojo ljubezen do družine vtkala v prav poseben projekt. Happy Mum ni le znamka unikatnih oblačil za malčke in mamice, ampak predvsem odraz njene topline, srčnosti in predanosti.

"Ime Happy Mum je resnično moje. Res sem srečna mama petim otrokom," pove vidno ganjena. Njen navdih so leta predanosti družini, ki je tudi njena največja podpora. Pri njenem ustvarjanju ni prostora za prisilo, vse, kar zašije, prihaja iz srca. Ko govori o svojih otrocih, možu, družini, se ji zarosijo oči, in prav njena čustvena iskrenost dela njeno zgodbo tako posebno.

Ste mama petih, ki dela doma. Kako si organizirate delovnik, kako usklajujete zasebno, družinsko življenje in delo? Kako poteka vaš vsakdanjik?

Moj delovnik se začne zelo zgodaj, že ob rani zori. Med 4. in 6. uro običajno odgovarjam na elektronska sporočila in povpraševanja ter si pripravim vse potrebno za nadaljnje delo. Ob 6. uri začasno odložim delo, da prebudim otroke in moža, pripravim zajtrk in možu pripravim malico za v službo. Nato se okoli 7.30 vrnem v šivalnico in nadaljujem z delom.

Delovni del dneva običajno traja do 13. ali 14. ure, nato sledi čas, ki ga namenim družini. Skupaj pojemo kosilo, opravimo vse potrebno za šolo in domače naloge ter se posvetim otrokom, če me potrebujejo. Pogosto so popoldne otroci skupaj z mano v delavnici – medtem ko delam, ponavljamo snov, beremo knjige, še posebej z najmlajšo, ki je stara osem let. Med 17. in 19. uro se namreč praviloma znova posvetim delu.

Ob sobotah delam od 4. do 12. ure, seveda vmes zajtrkujemo in preživimo nekaj skupnega časa. Ob večjem številu naročil občasno delam tudi ob nedeljah, in sicer med 4. in 8. uro zjutraj, dokler se vsi ne prebudijo, pa tudi pozno popoldne me pogosto najdete v šivalnici.

Kaj so največje prednosti, ki jih prinaša delo in poslovanje od doma, in kje vidite izzive?

Delo in poslovanje od doma prinaša ogromno prednosti. Lepo je biti "sam svoj šef", saj si lahko sama razporejam delovnik. A hkrati terja tudi veliko odgovornosti – treba je biti izjemno organiziran in discipliniran. Moj mož se pogosto pošali, da je utrujen že samo od samega poslušanja, kaj vse moram postoriti. (smeh)

Največji izziv je ravno organizacija. Zavedam se, da moram vsako jutro vstati in se odpraviti v šivalnico, ne glede, kako se počutim. Tudi kadar sem bolna, vsaj nekaj ur delam, saj je treba poskrbeti za naročila in poravnati prispevke.

Na začetku je bilo težje, saj otroci niso razumeli, da sem, čeprav sem doma, dejansko v službi. Želeli so mojo pozornost takoj in zdaj, pogosto so me zmotili tudi med pogovorom s stranko. Potrebovali so čas, da so sprejeli, da delo v šivalnici ni le hobi, temveč moje pravo delo. Danes bolje razumejo in vedo, da sem v službi, ko sem v delavnici.

Kako pomembna je torej podpora družine?

Podpora družine je neprecenljiva. Žal sem svoje starše izgubila že v najstniških letih, moževega očeta prav tako ni več, tako da imamo dejansko le njegovo mamo. Imamo torej eno in edino babico, ki pa je zlata. Vedno priskoči na pomoč, kadar jo potrebujemo. Nikoli ni rekla "ne", vselej je ob nas, izjemno jo cenim in jo imam zelo rada.

Kako in kdaj ste začeli? Kaj je bil razlog, da ste zapustili redno službo s – kot sami pravite – čudovitim delodajalcem in se podali na samostojno podjetniško pot?

Z možem sva skrbela za ostarelo teto, hkrati pa sem imela deljeni delovnik, kar je pomenilo, da sem nenehno hitela med službo, domom in dejavnostmi otrok. Veliko je bilo razvažanja, obveznosti so se kopičile, in mož je nekoč rekel, da tako preprosto ne bo šlo več naprej. Postavljena sva bila pred odločitev – ali najameva pomoč ali pa premisliva o možnosti, da zapustim redno službo.

Odločila sem se za slednje, čeprav ni bilo lahko. A ob izročitvi odpovedi mi je šef rekel, da so mi vrata vedno odprta, če bi se želela vrniti. Zato mi je bilo veliko lažje in sledilo je olajšanje. Življenje se je umirilo – otroci so imeli mamo doma, lažje sem skrbela za teto, dom je bil urejen, pogosto je na mizi dišalo po sveže pečenem kruhu. To je bilo res lepo obdobje, ko smo imeli več časa drug za drugega.

Teta mi je nato nekoč podarila šivalni stroj, ki ga imam še danes skrbno spravljenega. Rekla mi je, naj raje šivam na stroju kot na roke. Takrat sem ji odgovorila, da ne znam, a mi je odvrnila: "Se boš že znašla." In res sem se – začela sem šivati, vztrajala in nadaljevala. Lahko bi rekla, da je prav pokojna teta najbolj zaslužna, da danes šivam.

Kako ste pridobili prve stranke? Kako ste gradili ugled med mamicami in družinami?

Vse se je začelo z oblačili za mojo najmlajšo hčerko. Hitro so jih opazile prijateljice in me prosile, naj zašijem podobna tudi za njihove otroke. Tako se je rodila zgodba Happy Mum, ki je kmalu prerasla v nekaj večjega – začela so prihajati naročila za darila, nato pa so me stranke priporočale naprej.

Nisem se odločila za oglaševanje, saj verjamem, da so najboljša reklama izdelki sami. Skupaj s strankami smo gradili podjetje, njihova priporočila so me ponesla naprej. Danes jih jemljem kot eno veliko družino, zaupanje in zadovoljstvo strank pa sta mi največja potrditev.

Leta 2018 sem sprva priglasila opravljanje osebnega dopolnilnega dela, leta 2001 pa sem odprla s.p. Še vedno sem imela namen obiskati šivalni tečaj, a preprosto ni bilo časa. Tako nimam niti ene ure uradnega šolanja! (smeh) Spomnim se, kako so mamice prihajale z željami, jaz pa sem jim iskreno povedala, da ne znam. Pa so me spodbudile: "Se boš že naučila, saj se ne mudi ..."

Torej ste popolna samoukinja. A vendarle, nekako ste se morali naučiti ... kje ste se usposobili, kje ste dobivali ideje in navdih za oblačila?

Vsega sem se učila sama, največ s pomočjo spleta. Na YouTubu sem gledala posnetke, kako zašiti hlače, v knjižnici sem si izposojala priročnike in revije s kroji. Bilo je polno izzivov in marsikdaj naporno, a sem vztrajala. Danes, ko mi kdo reče, kako lepo sem se znašla, se nasmehnem – ni bilo enostavno. Bilo je veliko garanja, ampak zdaj zelo uživam v svojem delu in v življenju.

Na začetku so bili izzivi. Je bilo tudi kaj dvomov, strahov?

Začetki so bili pestri in polni preizkušenj. Pogosto sem čez dan šivala, ponoči pa parala. Velikokrat ni šlo vse po načrtih in bilo je težko. Prvo leto sem poslovala z minusom, ki sva ga pokrivala s prihranki in moževo plačo, da sem lahko nadaljevala. Drugo leto sem zaključila na ničli, šele tretje leto se je prvič pokazal premik v plus.

Na začetku je bilo težko, podjetje ni bilo finančno vzdržno. Kako, da ste vztrajali?

Mož mi je stal ob strani in mi pomagal prebroditi prve težke čase. Sama nisem zaslužila niti za polne prispevke, a kot družina smo si želeli, da ostanem doma. Vsem nam je veliko pomenilo, da sem lahko mirna, prisotna mama in žena. Danes lahko iz prve roke zatrdim, da za vsako uspešno žensko stojijo "mali ljudje" – otroci in mož.

Moj mož je bil resnično moj največji podpornik. Vedno me je spodbujal, ko sem dvomila vase, in mi govoril: "Ne sekiraj se, bo že šlo, pomagal bom." In res je – na začetku, ko je bil naval naročil, mi je celo pomagal šivati! Dolga leta je šival kuhinjske krpe, dokler nismo kupili novega stroja, ko je rekel, da zdaj pa ne zna več. (smeh)

Danes mi včasih pomagajo tudi otroci – šivajo sicer ne, pakirajo pa izdelke in oddajajo pošiljke.

Šiviljstvo je konkurenčna dejavnost, hkrati pa smo v Sloveniji videli propadati tudi velika tekstilna podjetja. Vam pa je uspelo "priti na zeleno vejo". Kaj je po vašem mnenju vaša največja prednost, zaradi katere ste se obdržali nad gladino?

Verjamem, da mi je uspelo, ker delam s srcem. Nikoli si nisem postavljala nerealnih ciljev – ne želim postati milijonarka, temveč želim zaslužiti dovolj, da pokrijem prispevke in imam dostojno plačo. Zame največ pomeni, da lahko delam, kar me veseli, in hkrati ostajam doma za družino.

Nimam ambicij po širitvi podjetja, zaposlovanju drugih ali prevzemanju velikih naročil. Čeprav so me v preteklosti že povabili k sodelovanju pri izdelavi kompletov za novorojenčke, sem se odločila ostati zvesta svojemu tempu dela. Želim ustvarjati umirjeno, šivati za otroke, skrbeti za družino in si zagotoviti normalen dohodek.

Katere vrednote so vam najpomembnejše pri delu in kako jih vključujete v svojo blagovno znamko?

Pri delu mi je izjemno pomembna kakovost materialov in njihov izvor. Zavedam se, da se pogosto premalo razmišlja, kaj vse se lahko skriva v tkaninah. Ker gre moja oblačila predvsem na otroško kožo, skrbno izbiram materiale, ki so varni, brez škodljivih barvil in potencialnih alergenov. Zato prisegam na ekološko certificirane tkanine, bio bombaž in preverjene dobavitelje. Sodelujem s slovenskimi proizvajalci in dobavitelji, saj vem, da ponujajo preverjeno kakovost, in opažam, da mamice to vedno bolj cenijo.

Kje iščete navdih za nove kreacije in kako sledite trendom?

Moj navdih so želje strank. Vse šivam po naročilu in pravzaprav so številni moji izdelki nastali prav na pobudo strank – na primer prva odejica z všitim imenom je bila narejena po posebnem naročilu, danes pa deček že hodi v drugi razred.

Ena redkih stvari, ki so povsem moja zamisel, so dvostranski predpasniki. Sama sem se med kuhanjem pogosto popackala, nato pa sem si zaželela nekaj praktičnega – predpasnik, ki ga lahko obrnem in se urejena postavim pred goste. (smeh)

Vedno sem tudi pozorna na ljudi okoli sebe, kako so oblečeni, in navdih najdem v vsakdanjem življenju.

Kakšne so vaše vizije za prihodnost? 

V prihodnje se vidim točno tukaj, kjer sem zdaj. Moj cilj ni širitev ali rast v smislu večje proizvodnje – želim le, da lahko pokrijem prispevke, zaslužim za dostojno plačo in imam vedno več zadovoljnih strank.

Edino, kar bi si morda želela, je večja zaloga izdelkov. (smeh) Ne uspe mi imeti na zalogi predpasnikov ali nekaj poličk s pripravljenimi izdelki, da bi stranka lahko prišla in izbrala nekaj takoj. A po drugi strani opažam, da ljudje, ki pridejo k meni, želijo nekaj posebnega, zašitega točno po svojih željah. Tako da morda bi imela nekaj več pripravljenih predpasnikov ali kuhinjskih krpic, ampak v osnovi delam po naročilu. Obenem si že dolgo želim šivati ženske torbice in plašče – in nekoč jim morda bom.

Ne razmišljam o dodatnih zaposlitvah. Stranka mi je vedno na prvem mestu, in bojim se, da drugi zaposleni tega ne bi dojemali enako. Že moja mama mi je govorila: "Stranka ima vedno prav. Če reče, da je sneg črn, potem je črn." Seveda danes gledamo na stvari drugače, a še vedno se držim tega načela. Če se kdaj kaj zgodi, če stranka ni zadovoljna, poskrbim, da uredim, popravim ali zamenjam.

Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi se lotil podobnega podjetništva? Kaj bi sporočili mamici, ki je v redni službi, pa razmišlja, da bi šla na svoje?

Joj, sama sem pustila službo, ko sploh nisem vedela, da bom postala šivilja. Marsikdo mi je rekel: "Kaj ti je, da daješ odpoved v teh časih?" A verjela sem, da se bo že uredilo.

Pravzaprav sem sprva razmišljala, da bi se lotila nečesa v kmetijstvu – ponujala bio krompir ali korenček v lični gajbici, češnje v pikasti vrečki, domača jajčka ... Šivanje je prišlo v igro šele, ko mi je teta podarila star šivalni stroj.

Ženske morda pogosto preveč razmišljamo – ali bomo zmogle, ali bomo znale voditi podjetje, ali bomo dovolj zaslužile. A večkrat bi morale poskusiti ... Mogoče je na začetku najbolj varno odpreti dopolnilno dejavnost, razen če imamo močno finančno zaledje. Čeprav, iskreno – jaz sem začela iz nič. Imela sem dva šivalna stroja, sprva sem šivala v otroški sobi in v kuhinji.

Trenutek, ko sem vedela, da bom šivala, je bil, ko mi je ostarela teta podarila šivalni stroj. Najprej sem šivala za svojo punčko, potem za prijateljice, za darila ... Vse skupaj se je začelo kot hobi. Nikoli nisem zavestno načrtovala, da bom odprla s.p. – zgodilo se je spontano.

Seveda me je bilo na začetku strah. A verjamem, da je pri zasebnikih tako – ko si postaviš cilj, ga boš dosegel. Ko so recimo povišali prispevke, sem preprosto naredila več, da sem pokrila razliko in si zagotovila svojo plačo. Sem skromna – delam s srcem, ravno toliko, da lahko dovolj časa preživim z družino, ki mi je na prvem mestu.

Moj moto, ki bi ga rada sporočila (bodočim) podjetnicam, je: Delaj, kar čutiš, in delaj s srcem. Ne oziraj se na negativna mnenja drugih in uspeh bo sledil. "Kaj bodo pa drugi rekli?" je stavek, ki je ubil največ sanj.