Poglejte, kaj so objavili na etiketi oblačil

Najbrž večina ljudi puloverja ne bi kupila kljub ugodni ceni, če bi vedeli, da Behnly tovarno zapusti, ko je že temno, cel dan pa za strojem dela v nehumano pretoplem prostoru s slabim prezračevanjem. "Prah v tovarniški hali ga duši," piše na etiketi. "Manj kot dolar bo zaslužil, da se bo cel dan počasi dušil. Da bi mu kupili zaščitno masko, bi podjetje stalo 10 centov. A mu je ne. To je cela zgodba."

Da bi kupci začeli zahtevati oblačila, ki so narejena v humanih razmerah

To je žalostna zgodba, predvsem pa zgodba, ki je nihče ne želi slišati. Večina ljudi si vendarle želi le privoščiti lep nov pulover, ne da bi pri tem povzročili, da kdor koli trpi. Toda dokler ne preberejo, kako je bil kos oblačila dejansko narejen, si morda niti ne predstavljajo, da je kaj takega mogoče, pravijo pri Canadian Fair Trade Network, kanadski neprofitni organizaciji. Le odstotek oblačil je narejen povsem etično, poudarjajo. Upajo, da bo resnica o tem, da nekdo trpi, da bi bile trgovine oblačil polne lepih kosov, povzročila, da bo vse več kupcev zahtevalo, da lahko kupujejo le izdelke, ki so bili narejeni v razmerah, ki so humane, pravične, varne.

Levkemija zaradi slabe zaščitne obleke

Na rdečem puloverju je zgodba Tejana iz afriške države Sierra Leone. "Ko je začel kašljati kri, je to skrival pred vsemi. Ni si mogel privoščiti, da bi obiskal zdravnika, ni pa mogel niti tvegati, da izgubi službo na plantaži bombaža, iz katerega je narejena ta jopica. Ko je nekega dne dobil epileptični napad, je bila postavljena diagnoza. Med delom se je zastrupil s pesticidi, ker ni imel dovolj kvalitetne zaščitne obleke. Zaradi tega ima star 34 let levkemijo. Ima tudi dve hčeri. Ker mora družina preživeti, bo ena začela naslednje leto delati v tovarni."

1100 jih je umrlo v požaru

Še ena žalostna zgodba prihaja iz Bangladeša. Joya je morala šolo nehati obiskovati, ko je imela samo 12 let. Njen oče je umrl v požaru, ki je izbruhnil v tovarni, ker ni bilo poskrbljeno za dovolj dobro požarno varnost. Umrlo je 1100 delavcev, 2500 je bilo poškodovanih. Ker mati ne zasluži dovolj, ima pa še dva mlajša brata, sedaj vsak dan dela v tovarni, ki je čez cesto od tiste, kjer je umrl njen oče. Vsak dan ravno tako dela v težkih razmerah, poleg tega pa jo sosednja stavba še spominja na tragičen dogodek.