
Ali bi otroku dovolili, da sam izbere poklic, ki bi ga opravljal?
Ta trenutek bi takoj zaposlili približno 30 delavcev
Anketo smo objavili 5. oktobra, starši pa ste svoje odgovore lahko oddali vse do 22. oktobra. V tem času je na vprašanje odgovorilo 1525 oseb, od tega 750 moških in 775 žensk. 87 odstotkov je označilo odgovor, da bi otroku dovolili, da sam izbere poklic, ki bi ga opravljal, saj gre za njegovo življenje. 10 odstotkov bi to sicer dovolilo, a bi tudi jasno pokazalo, da jim otrokova odločitev ni všeč. Dva odstotka anketirancev pa otroku ne bi dovolila, da sam izbere poklic.
Ko se osnovnošolci odločajo, na kateri šoli bodo nadaljevali šolanje in kateri poklic je pravi za njih, je to za njih zelo stresno. V tej situaciji potrebujejo močno oporo staršev. Nekateri mladi v teh letih že vedo, kaj si želijo početi, drugi pa si na to vprašanje še ne znajo odgovoriti. Še več: ne vedo, kaj jih veseli, v čem so dobri, kaj bi se radi učili ...
Naloga staršev je, da spodbudijo otroka, da si ta vprašanja postavi, dobro razmisli in si na njih tudi odgovori.
Otroci naj razmislijo, kdo so ... Vse ugotovitve naj zapišejo na list papirja. To naj bo samostojen proces samospoznavanja, starši naj jim le pomagajo pri tem, na katera vprašanja morajo odgovoriti. Naj jih naštejemo nekaj:
- Kdo sem?
- Kaj želim biti?
- V čem sem dober?
- Ali bom po zaključku šole dobil zaposlitev?
- Ali se na izbrano šolo želim vpisati le zato, ker gredo tja moji prijatelji?
- Ali se na izbrano šolo želim vpisati le zato, ker je trenutno moderna?
- Ali se bom na izbrano šolo vpisal le zato, ker tako želijo moji starši?
- Ali mi izbrana šola nudi osnovo za opravljanje poklica ali moram šolanje obvezno nadaljevati?
Marsikateri otrok se bo znašel v situaciji, ko ne bo vedel, kaj naj na določeno vprašanje odgovori. Starši naj mu pomagajo s podvprašanji, a ta naj bodo splošna. Če boste skušali otroka z zvijačo pripeljati do odgovorov, ki so všeč vam, potem boste naredili več škode kot koristi. Pustite otroka, naj govori o svojih željah, uspehih, dvomih ... Poslušajte ga in mu dajte svobodo, da sam pride do zaključka. Morda bo v tem procesu potreboval še kakšno dodatno mnenje, na primer starejšega brata ali sestre, šolskega svetovalca, trenerja ali mentorja ...
Ko bo vaš otrok imel odgovore, se bo lažje odločil o svoji prihodnosti. Skupaj z otrokom izbrskajte čim več informacij o poklicih in šolah, ki jih je otrok izbral. Izbor naj skuša omejiti na največ tri poklica oz. tri šole. Nikar naj ne pozabi na informativne dneve, ko bo lahko obiskal izbrane šole in se pogovoril s tamkajšnjimi dijaki. Prepričani pa smo, da mu bo prav vsaka šola, ki jo bo poprosil za dodatna pojasnila izven informativnih dnevov, z veseljem odgovorila. V pomoč naj vam bo tudi odlična spletna stran Moja izbira, saj so tam na enem mestu zbrane vse potrebne informacije o poklicih, šolah in možnostih nadaljnjega šolanja.
Naj opozorimo tudi na vseživljenjsko karierno orientacijo in vlogo staršev pri tem. "Vseživljenjska karierna orientacija (VKO) se nanaša na sklop dejavnosti, ki državljanom in državljankam omogočajo, da znajo v vseh starostnih obdobjih in kadar koli v svojem življenju ugotoviti, kakšne so njihove sposobnosti, kompetence in interesi, da sprejemajo pomembne odločitve na področju izobraževanja, usposabljanja in izbire poklica ter se usmerjajo v izobraževanje ter delovna in druga okolja, kjer lahko te sposobnosti in kompetence pridobijo in/ali jih uporabljajo," sta pojem opredelila finski strokovnjak Raimo Vuorinen in njegov britanski kolega A.G. Watts.
Prav zato je pomembno, da otroke že od malih nog naučite, da se sprašujejo o svoji poti in željah. Te se skozi čas spreminjajo, zato je dobro, da smo tudi mi, kot posamezniki, fleksibilnejši. To pomeni, da skozi različna življenjska obdobja sledimo sebi, se učimo novih veščin in znanj, prepoznavamo nove možnosti, ki se pojavijo, prehajamo iz enega poklica v drugega in podobno. Pomembno je, da znamo sprejemati odločitve in delovati proaktivno. Odlične usmeritve boste odkrili tudi v zloženki Moja kariera. Gre za razmišljanja, ki so uporabna tudi za odrasle, čtivo pa je res nujno za vsakega, ki ima doma otroke – tudi predšolske.
Soočenje s poklicno stigmo
Dolgo časa je veljalo, da morajo vsi študirati. Poklicno izobraževanje je bilo zapostavljeno, zdaj pa je znova čas, da se mu v svetu vrne ugled in spoštovanje, ki si ga zasluži. Raziskovalci Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) so v lanski raziskavi opozorili, da so prav tisti, ki končajo poklicno ali tehnično šolo, ključni za prihodnost svetovnega gospodarstva. Zato so države pozvali, naj več storijo za to, da se bodo te usmeritve znova spoštovale in da jih bodo mladi znova odkrili. Prav zato je tako pomemben sistem vajeništva, saj imajo mladi stik s konkretnim delom in z delodajalcem, ki upa, da bodo prav ti mladi zapolnili vrzeli v kadrovskem bazenu, ki z veliko hitrostjo presiha.
Starši, ki imajo načrt
Starši velikokrat otrokom ne dovolijo, da sledijo lastnim poklicnim sanjam, saj imajo za njih izdelan poseben načrt. Prepričani so namreč, da so njihovi otroci nadarjeni geniji, ki bodo poželi uspehe in bogastvo. Seveda morajo otroci študirati in doktorirati, in sicer iz smeri, ki so si jih zamislili starši. Pri tem pa jih ne opremijo z osnovnimi veščinami, s katerimi bi preživeli v svetu oz. bi bili prijetna oseba za sobivanje. Tako družba dobi posameznike, ki so nesrečni in zagrenjeni.
Če želite otroku dobro, mu dovolite, da se poklicno uresniči. Spoštujte njegovo različnost in na kariero poglejte z drugega zornega kota. Karierno uspešen je tisti posameznik, ki opravlja poklic, ki ga ljubi in izpolnjuje. Ki opravlja delo, v katerem je dober oz. blesti. Karierno uspešen je tisti posameznik, ki samozavestno opravlja naloge in jih zna povezati v smiselno celoto. Uspeh ni dosežena stopnja izobrazbe ali opravljanje poklica, ki so ga za tebe izbrali starši. Uspeh je samouresničitev na poklicnem področju.
Spoštujte otroka in njegovo izbiro, s katero bo živel on sam. Pustite mu, naj zablesti v poklicu, ki ga je sam izbral, in pokažite, da ste ponosni nanj. In odgovor na retorično vprašanje: Ali bi bili ponosni na otroka, če bi se pojavil v spodnjem prispevku? Le kdo ne bi bil!
Sponzorirana vsebina
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV