Morda se sliši nenavadno, toda ta hip številni najstniki in 20-letniki po svetu sedijo za svojimi računalniki ali igralnimi konzolami in igrajo videoigre, pri tem pa služijo denar. Tekmovalno igranje videoiger je v zadnjem desetletju postalo prava profesija, kjer so v igri milijoni evrov. Spletni prenosi "tekem" in turnirji v živo pa so najboljše igralce potegnili iz anonimnosti in jih izstrelili med zvezde. Zaradi vse večje priljubljenosti tega "športa" se je mednarodni olimpijski komite celo pogovarjal o tem, da bi e-šport priznali kot pravi šport, saj tekmovalci trenirajo skoraj tako trdo kot atleti, in ga morda v prihodnosti vključili med olimpijske dogodke ter s tem olimpijske igre približali mladim generacijam.

Podobno kot pri tradicionalnem športu so tudi tukaj različne "discipline" oziroma igre, v katerih se merijo igralci z vsega sveta. Counter Strike Global Offensive, League of Legends, Dota in Fortnite so le nekatere od najbolj priljubljenih in dobičkonosnih iger. Najbolj znane zvrsti so večigralske bojne arene (MOBA), prvoosebne streljačine (FPS), borbe, igre s kartami, preživetje in raziskovanje (battle royales) ter strateške igre v realnem času (RTS).

E-šport je postal tako resen posel, da številni mladi obešajo šolo na klin in se selijo v druge države, kjer živijo skupaj s sotekmovalci in kot ekipa nastopajo na svetovnih turnirjih pred polnimi arenami gledalcev. Podoben izziv je pri 17 letih sprejel zdaj že 20-letni Mihael Mehle, ki se je iz domačega Čušperka preselil v Berlin, kjer se je pridružil e-športnemu klubu. S soigralci si delijo hišo, na voljo pa imajo trenerja, športnega psihologa, kuharja, čistilko.

V e-športu se vrti že približno milijarda evrov

Če so še v začetku prejšnjega desetletja najboljši tekmovalci na tekmo zaslužili največ okoli 1000 evrov, pa ti zneski iz leta v leto rastejo in zdaj se smetana e-športnikov bori že za milijonske zneske. Priložnosti, ki jih prinaša tekmovalno igranje videoiger, so prepoznali tudi v industriji, zato so številni razvijalci iger začeli sponzorirati turnirje in druge tekmovalne dogodke. E-športne zvezde in njihove ekipe pa ne služijo denarja le z osvojenimi nagradami za zmage, pač pa tudi preko različnih sponzorstev, prenosov v živo ter s prodajo vstopnic za dogodke v živo. Celotna industrija e-športa naj bi bila težka že okoli milijarde evrov.

Po nekaterih ocenah e-šport spremlja že več kot 400 milijonov gledalcev po svetu, večina gledalcev je moških, starih od 18 do 34 let, okoli 15 odstotkov pa je žensk. Največ navdušencev nad tem fenomenom je iz Severne Amerike, Kitajske in Južne Koreje. K priljubljenosti e-športa sta najbolj prispevali platformi YouTube in Twitch. E-šport pa že nekaj časa ni več nekaj obskurnega, pač pa postaja vse bolj "mainstream", saj nekatere največje e-športne dogodke prenašajo že velike medijske hiše, kot so ESPN, TBS, SyFy in Telemundo.

V svetu sicer še vedno poteka vroča debata o tem, ali je e-šport dejansko šport. Ena od prvih držav, ki je e-šport prepoznala kot pravi šport že leta 2003, je bila Kitajska. Lani pa so tam e-športnike prepoznali tudi kot uradno profesijo. Do julija se je tako že več kot 100.000 Kitajcev registriralo kot profesionalni igralci videoiger. V naslednjih petih letih pa pričakujejo, da bodo imeli v državi kar dva milijona registriranih profesionalnih igralcev. Številne države, kot so ZDA, Nemčija, Francija, so delno že priznale poseben status e-športnikov, s tem, da so jim olajšale pridobivanje viz za bivanje v njihovih državah. Medtem ko so Filipini in Turčija začeli izdajati posebne licence e-športnikom.  

Služijo le najboljši

Ravno zato, ker bi vsi radi skočili na ta vlak in obogateli z igranjem, e-šport nekateri opisujejo kot zlato mrzlico sodobnega časa. Po nekaterih ocenah več kot 80 odstotkov najstnikov redno igra videoigre, vendar jasno je, da vsi ne bodo postali profesionalci in da vsi ne bodo služili denarja z igranjem iger. Konkurenca je namreč izjemno velika. Denimo, na lanskem svetovnem prvenstvu v igri Fortnite se je za glavno nagrado potegovalo več kot 40 milijonov tekmovalcev. Le 100 jih je nato dejansko zaslužilo vsaj 44.000 evrov, zmagovalec, 16-letni Američan Kyle Giersdorf "Bugha", pa je domov odnesel kar 2,7 milijona evrov.

V svetu e-športa primarno prevladujejo ekipne igre, čeprav obstajajo tudi turnirji, na katerih med seboj tekmujejo le posamezniki. Če se nekdo izkaže za odličnega igralca, lahko dobi povabilo v ekipo. Nekaj najbolj znanih ekip, ki imajo največ podpornikov med spremljevalci e-športa, so Team Liquid, OG, Fnatic, Vici Gaming, Team Secret, Astralis, OpTic Gaming …

Pogled na seznam največjih svetovnih zaslužkarjev v lanskem letu razkrije, da so največ zaslužili igralci videoigre Dota 2, saj je med prvih deset top zaslužkarjev največ prav igralcev te večigralske spletne bojne arene. 

Čeprav je to šport, kjer prevladujejo moški igralci, pa obstaja tudi kar nekaj profesionalnih igralk. A med njimi (za zdaj) še ni milijonark. Največ je do zdaj zaslužila 26-letna Kanadčanka Sasha Hostyn – "Scarlett", ki je zaslužila 320.246 evrov (191 turnirjev; StarCraft II.). Drugouvrščena na seznamu najboljših tekmovalk je Li Šjao Meng – "Liooon" s Kitajske. Njen zaslužek je bil 191.123 evrov (trije turnirji; Hearthstone). Na tretjem mestu pa je Siobhan Bielamowicz – "HaganeNoTema" iz Avstralije, ki je zaslužila 110.009 evrov (24 turnirjev; Attack on Titan Tribute Game).

Slovenski igralci skupaj zaslužili skoraj 680.000 evrov

Vseh 82 slovenskih igralcev, ki jih lahko najdemo na seznamu Esports Earnings, je skupaj zaslužilo približno 678.384 evrov. Najboljši slovenski "gamer" je Mihael Mehle – Mikyx, ki je po podatkih omenjene strani zaslužil več kot 182.000 evrov in se uvršča na 663. mesto med najboljšimi igralci na svetu. Sledi mu Blaž Lešnik – K1nzell z okoli 106.800 evri, na tretjem mestu pa je Matic Mikec – Zarmony, ki je zaslužil skoraj 68.000 evrov. 

Davek na slavo: zdravstvene težave?

Morda se sprva zdi, da igranje videoiger ne zahteva prevelikega fizičnega napora, vendar pa vsekakor nekontrolirano sedenje za računalnikom več ur skupaj in nenehno gledanje v ekran lahko negativno vpliva na zdravje. Ker so igralci predvsem najstniki, ki se še razvijajo, in mladi odrasli, je zato treba biti zelo previden. Nekateri najuspešnejši igralci priznajo, da na dan trenirajo po 10, 12 ali celo 15 ur. To pa je za telo, čeprav zgolj sedijo, precejšen napor. Amaterski in profesionalni e-športniki pa v povprečju igrajo 24–25 ur na teden, je pokazala raziskava, ki jo je vodil Ingo Froböse iz nemške športne univerze v Kölnu.

E-športniki so pogosto nagnjeni k poškodbam vratu, hrbta in zgornjih okončin – posledica slabe ali prisiljene drže. Prav tako pa nenehno sedenje pred računalnikom lahko pusti posledice tudi na njihov metabolizem. Nenazadnje pa je ogroženo tudi njihovo duševno zdravje, saj pogosto razvijejo odvisnost od videoiger, pa tudi nekatere motnje socialnega vedenja.

V povprečju morajo igralci koordinirati okoli 400 gibov na minuto. Njihov srčni utrip doseže od 120 do 180 utripov na minuto, kar je skoraj enakovredno voznikom dirkalnikov. Stresni hormon kortizol pa je povečan skoraj tako kot pri nogometnih igralcih, ki izvajajo proste strele v finalnih tekmah, ugotavlja Froböse. Takšen stres pa pri igralcih videoiger traja več ur, kar zagotovo slabo vpliva na njihovo zdravje. Najbolj ogroženi so amaterski igralci, ki se želijo prebiti med najboljše igralce, saj pogosto zanemarjajo zdravo prehranjevanje, počitek, gibanje in spanje. Zato raziskovalci poudarjajo, da bi morali e-športniki imeti posebno usposabljanje in treninge, s katerimi bi se naučili, kako razbremeniti svoje telo. Prav zato vse več e-športnih ekip svojim tekmovalcem nudi tudi zdravniško in psihološko podporo.

A ni vse tako slabo. Igranje videoiger ima tudi nekaj pozitivnih vplivov. Kognitivna nevroznanstvenica Daphne Bavelier je namreč ugotovila, da imajo videoigre določen pozitivni učinek na možgane, če seveda igramo zmerno. Od pet do 10 ur igranja na teden namreč spodbuja del možganov, ki je povezan s spominom, koncentracijo, motoričnimi sposobnostmi in strateškim načrtovanjem. Videoigre nam lahko pomagajo pri učenju, osredotočanju, razvijanju sposobnosti opravljanja več opravil hkrati, reševanju kompleksnih težav ter sprejemanju odločitev.