Coworking centri, kot je Poligon, so valilnica projektov, kot so v svetu zelo lepo sprejeti leseni fotoaparati Ondu.

Naslovnica

Zakaj država ne podpre projektov, ki ji lahko dolgoročno prinesejo milijone?

Lina Eržen

09. 02. 2015 08.05

Zaradi Poligona je 31-letni Nejc lahko postal del svetovno uspešne zgodbe o lesenih fotoaparatih Ondu. Mesto in država bi morala pokazati večji posluh za projekte, ki v današnjih razmerah mladim pomagajo, da pridejo do dela.

**Tako je videti delo v Poligonu.FOTO: Blaž Garbajs**

Občina in vlada sta najprej prošnjo Kreativnega centra Poligon, da jim priskočijo na finančno pomoč, saj bodo sicer primorani po letu delovanja zapreti svoja vrata, zavrnili. Nato so po medijskem pritisku konec tedna trije ustanovitelji, ki pri nas prvi prostor za delo, ki si ga ljudje delijo, vodijo povsem prostovoljno, dobili obljubo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da jim jo bodo le dodelili. Koristno bi bilo, če bi obljubo držali, saj se tako porabljen denar v državno blagajno hitro lahko povrne večkratno. Poligon je namreč platforma, kjer mladi, ki na tradicionalen način danes do zaposlitve pridejo čedalje težje, dobijo priložnost, da se povežejo in skupaj zasnujejo projekte, s katerimi ne pridejo le do dohodka in lahko plačujejo davke; projekti, kot sta bila fotoaparati Ondu in blatniki Musguard, v Slovenijo pripeljejo investitorski denar iz tujine.

"Zaradi Poligona sem dobil priložnost, da postavim proizvodnjo lesenih fotoaparatov Ondu, da trenutno to delam za lesena jajca za sproščanje ZenEgg (še en projekt, ki je dobil finančno podporo iz tujine op. a .)," pove 31-letni strojnik Nejc Matjaž, eden izmed približno sto mladih, ki trenutno redno delajo v Kreativnem centru Poligon. "Ko enkrat tako dobiš možnost, da nekaj narediš, se širi glas in ljudje ti začnejo nuditi drugo delo."

**Raziskava iz Berlina je pokazala, da se ljudem, ki se pridružijo coworking skupnostim, povečajo prihodki, razloži Luka Piškorič.FOTO: Aljoša Kravanja**

"Ko pogledam, koliko se je zame spremenilo v zadnjih šestih mesecih (odkar je v Poligonu op. a.), se mi vse skupaj zdi neverjetno," pripoveduje 26-letna Maruša Račič, grafična oblikovalka, ilustratorka, fotografinja. "Med drugim sem bila povabljena k ustvarjanju za predstavitev Slovenije na Expo 2015, ki se bo poleti odvijal v Milanu. Sodelovala bom pri lansiranju nove pijače na slovenskem trgu ..."

Poligon pa ne pomaga samo tistim, ki so še na začetku svoje karierne poti. 37-letna Meta Wraber je že priznana umetnica, zadnja dva meseca je v kreativnem centru na Tobačni 5 v Ljubljani od ranega jutra do poznega večera, ker si ga je izbrala za prostor, kjer slika za svojo prvo samostojno razstavo, ki jo bo imela konec meseca v Kinu Šiška. "Pred tem sem delala doma in sem se že navadila, da sem zaradi narave svojega dela obsojena na to, da večino časa preživim med njegovimi štirimi stenami. Ustvarjanje v Poligonu pa mi je všeč, ker spoznaš veliko ljudi in lahko vedno koga povabiš na kavo ter tako dobiš odziv na svoje delo. Med pogovorom lahko tudi razviješ skupne ideje, lahko te kdo povabi k svojemu projektu oziroma ti hitreje najdeš sodelavca za svojega. Ko sem jeseni ustvarjala svoj koledar, sem recimo rabila nekoga, ki bi mi napisal besedilo. Če bi bila že takrat v Poligonu, bi ga zagotovo hitreje našla."

"Super se mi zdi podpora, ki jo daje Poligon mladim," nadaljuje. "Jaz sem porabila deset let, da sem si naredila ime in lahko sedaj veliko delam, ampak ko sem bila na začetku poti, bi bila zelo vesela, če bi obstajal prostor, kjer bi se lahko povezovala s toliko različnimi ljudmi." Tu je res koncentracija znanja iz najrazličnejših področij, se strinja naravoslovec Matjaž, medtem ko Maruša poudarja, da ji veliko pomeni, da je lahko tako postala del neke ekipe. "Moja produktivnost se je povečala za 60 odstotkov," pravi. A prostor, ki vse to omogoča, ni v težavah le, ker država priskoči na pomoč bankam, ne pa tudi takšnim povsem neprofitnim projektom, ki s pomočjo mladim na koncu državi omogočijo, da še kako profitira. Vrh vsega je šel njihov najemodajalec, družba IMOS G, v stečaj.

Kako lahko coworking prostori, ki jih je v drugih evropskih prestolnicah cel kup, pri nas pa bomo morda izgubili še tega enega, pomagajo tako posameznikom kot celi družbi, nam je, ko smo bili pred letom dni na njegovem odprtju, TAKOLE razložil Luka Piškorič, eden izmed treh ustanoviteljev:

Ljudje v coworking prostoru delajo neodvisno, vendar je ključno, da se lahko med seboj povezujejo. Čar coworking prostorov je ravno, da lahko, ko tega sploh ne pričakuješ, nekdo pride do tebe in ti ponudi novo priložnost. Raziskava iz Berlina je pokazala, da – ne le da se ljudje zaradi coworkinga počutijo manj izolirane – dejansko se jim povečajo prihodki.

Glavnina coworking skupnosti je pri nas stara med 25 in 30, kar je generacija, ki se trenutno nima kje zaposliti. Kje lahko recimo danes dobi službo industrijski oblikovalec? Z norveškim prijateljem sem govoril, kako je pri njih ravno obratno. Medtem ko je pri nas veliko freelancerjev, ki ne dobijo dela, na Norveškem freelancerjev ni, vsi imajo službo. In vse storitve so zelo drage. Zato sva se pogovarjala, da bi njihovi start-upi lahko začeli prihajati k nam in delati z našimi kreativci. Tako si bodo lahko sploh privoščili, da delajo s sposobnimi ljudmi.

Tudi v današnjem času krize obstaja veliko priložnosti – od socialnega podjetništva do crowdfundinga, ampak vse te stvari zahtevajo skupnost. Ne moreš jih delati sam. Prednost coworkinga je ravno to, da lahko čez noč sestaviš tim in se nečesa lotiš. Spremenjene ekonomske razmere ljudi silijo tudi v to, da si stvari delijo. Tu imamo recimo 3D tiskalnik, ki si ga vsak posameznik sam ne bi mogel privoščiti. Glede na to, da freelancerji nimajo nobene socialne varnosti, pa je prednost tega, da so del skupnosti, tudi, da jih lahko nekdo nadomešča, če zbolijo ali gredo na dopust.

Preberite si še o slovenski knjižnici, ki ne izposoja knjig, temveč reči, od vrtalnikov do šotorov in strojčkov za sladoled.