Nezaposlenost strmo narašča in latvijske banke so ostro reducirale posojila, tudi zaradi tega razloga kot gobe po dežju cvetijo posojilnice in razne "garažne" posojilne družbe, ki vsaka na svoj način ponujajo posojila in plemenitijo lastno finančno situacijo.

Takšno ponudbo, menjava duše za nekaj denarja, ponuja latvijska družba Kontora, ki jo predstavlja kontroverzni Viktor Mirosiichenko. Stranke, ki se odločijo za tovrstno ponudbo, napišejo le svoje ime in nato podpišejo pogodbo, v kateri pri polni zavesti izjavijo, da kot poroka zastavljajo svojo dušo, prav tako za pridobitev kredita niso potrebni nobeni papirji oziroma dokazila. Mirosiichenko pravi, da njegova družba ne zaposluje izterjevalcev, da bi v primeru neplačanih obrokov dobila povrnjen denar, prav tako ne tolerira nobenega fizičnega nasilja. "Če nam stranke ne vrnejo denarja, kaj pa lahko naredimo? Enostavno nimajo (več) duše in to je praktično vse," je zgovoren Mirosiichenko, ki posluje v pritlični pisarni, z eno mizo, na njej je računalnik in okoli mize trije stoli. Viktor je oblečen v črno obleko, belo srajco z izvezeno besedo kontora, kar v latvijskem jeziku pomeni pisarna, in z obveznimi sončnimi očali, pa če sije sonce ali ne.

Mirosiichenkovo podjetje svojim strankam zaupa, da bodo lahko odplačale posojilo, ki ne presega 400 evrov, za dobo od 1 do 90 dni pri dokaj zajetni obrestni meri, ki pa je za vsako stranko individualna, glede na dogovor med stranko in kreditorjem. Po lastnih besedah mu posel cveti in – presenetljivo – nima veliko neplačnikov, nič kaj več kot druge, bolj "resne" bančne institucije. Pravi, da si je v slabih dveh mesecih, kar podjetje deluje, denar izposodilo okoli 200 ljudi in da so do zdaj vsi svoj dolg tudi vrnili. Je to dokaz, da je duša le nekaj vredna?

Ali je možno dušo zastaviti za kredit tudi v Sloveniji?

A vendar to ni osamljen primer, saj tudi pri nas poznamo vsaj en malce različen, a skupen primer, kjer so bili zneski posojila mnogo višji kakor pa v zgoraj omenjenih primerih. Se še spomnite, ko so slovenski bančniki zaupali lepi besedi oziroma verjeli le imenu, ko je pri menedžerskem odkupu večjega trgovskega podjetja glavni menedžer zastavil le svoje dobro ime? To pa ni bil osamljen primer v Sloveniji, saj je preprosto preveč slovenskih podjetij klonilo pred zasebnimi interesi menedžerjev ali lastnikov.

Zastaviti se torej da marsikaj, če si le dovolj prepričljiv oziroma znaš prepričati, da že imaš kaj pod palcem. V mnogih evropskih državah lahko posojilojemalci zastavijo tudi zlato ali druge plemenite kovine, kar pri nas zaenkrat še ni možno. Tako je pri nas možno zavarovati posojilo s porokom, zavarovalno premijo ali hipoteko. In v redkih, izjemnih primerih tudi z dobrim imenom. Kdo ve, morda pa se bodo duše v recesiji “očistile” in bodo banke razmišljale o zavarovanju posojila tudi v tej smeri.