Z družino živi v najeti hiši, za katero na mesec plačuje okoli 800 evrov najemnine in vozi 11 let starega forda explorerja.
Opisano življenje je daleč od tistega, ki ga je Nick poznal še ne tako daleč nazaj, ko je še živel na eni najprestižnejših lokacij v New Yorku, imel veliko garažo s tremi avtomobili, med katerimi je bil tudi rumen aston martin, poleg tega je imel tri drage konje, najdražji je stal kar 160.000 evrov, z ženo Kate sta vikende preživljala v najdražjih hotelih, gospa pa si je vsako leto privoščila krznen plašč za vsaj 8000 evrov.
Martinovi so postali milijonarji leta 1998, ko je Nick dobil 15 milijonov evrov po tem, ko se je odločil prodati svoj delež 600 milijonov evrov vrednega podjetja Martin Media, ki ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil njegov oče. A bogastvo je trajalo le dobro desetletje.
Precejšnje zapravljanje, slabe finančne investicije in nepremičninska kriza so namreč vzrok, da je družina danes povsem obubožana. Večji del krivde za to nase prevzema Nick. „Imam otroke, ki se še izobražujejo, moral bi bil delati še naprej in bolje naložiti denar, ne pa, da smo zapravljali več, kot smo pravzaprav imeli. Ampak takrat se nam je to zdela neverjetna vsota denarja, ki je ni mogoče zapraviti.“
Družina se je najprej preselila v Veliko Britanijo, kjer se je Nick, ki je prej upravljal družinski vinogradniško vinarski posel, lotil pisateljevanja. Kupili so posestvo za okoli četrt milijona evrov. Streznitev je prišla kmalu. Ko je knjiga izšla, je bila prodaja porazna, visoke šolnine za šolanje otrok, davki in finančni svetovalci so hitro načeli družinski proračun in leta 2002 so v New Yorku kupili novo prebivališče, tokrat za 600.000 evrov. Padla je odločitev za vrnitev v ZDA.
In tukaj se je največja težava šele začela. Kupljeni nepremičnini se je pridružila še ena, ki je potrebovala nekaj prenove, družina pa se je tega lotila nekoliko preresno. Obsežna prenova z najboljšimi materiali in dragimi mojstri je stala pravo premoženje.
"Dolgovi so se začeli kopičiti in najprej smo prodali avtomobile, drago starinsko pohištvo ter pravzaprav tudi vse ostalo, ki je bilo kaj vredno, jaz pa sem spet začel hoditi v službo, v kateri na leto zaslužim 14.000 evrov,“ pravi Nick. Za dodatnih sedem tisočakov na leto je treniral še lokalne tekače krosa. Potem pa je leta 2008 prišla kriza, ki je več paketov delnic spremenila v navaden papir, nepremičnina je izgubila velik del vrednosti, upniki so besno trkali na vrata.
Nepremične so poskušali prodati, a se je cena, ki so jo najprej postavili pri 4,5 milijona evrov, hitro prepolovila. Nehali so odplačevati posojilo, ki so ga najeli za prenovo hiše, porabili so prihranke, ki so bili namenjeni pokojnini. Ker za nepremičnine niso našli kupcev, so jih oddali najemnikom, žena pa je našla službo učiteljice. A tudi to težav ni rešilo. "Bilo je jasno, da bo obe nepremičnini prej ali slej vzela banka ali pa kakšen drug upnik,“ pravi Nick. "Vse skupaj je bilo zelo težko. Z ženo sva se veliko prepirala. Ona je kupovala konje, torej sem ji jaz očital konje, ona pa meni drage avtomobile. Večkrat me je imelo, da bi se zapil in pozabil na težave, a sem ugotovil, da bodo še vedno tam, ko se bom streznil.“
Zdaj ko imajo namesto premoženja samo še dolgove, so menda na dobri poti, da se spet najdejo tudi kot družina. "Zgodilo se nam je nekaj podobnega, kot se zgodi loto dobitnikom. Hitro dobljeno, hitro izgubljeno,“ zaključuje Nick, ki je moral otroke vpisati na javne šole, s čimer so se težko sprijaznili. Zaveda pa se tudi, da bo čez nekaj let, namesto da bi užival v pokoju, še vedno delal in odplačeval dolgove.
Danes je navdušen, da ima kljub rekordni brezposelnosti v ZDA končno novo zaposlitev. Vsak dan se odpravi več deset kilometrov daleč v službo. Na kmetijski fakulteti v Kansasu poučuje vinogradništvo in vinarstvo. V njegovem razredu je vsega skupaj sedem študentov, a je navdušen nad njihovim zanimanjem za snov.
