Obligacijski zakonik pravi, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

Kaj to pomeni?
Obresti se za oderuške ne bodo štele, če bo tisti, ki vam je dal posojilo, dokazal, da ste take obresti sposobni plačevati in da ni izkoristil vaše težke življenjske situacije ali neznanja.

Zakonita zamudna obrestna mera, na podlagi katere se presoja, ali je obrestna mera oderuška ali ne, se večkrat spreminja, do 1. julija 2010 pa naj bi znašala 9 odstotkov letno, kar pomeni, da se obresti, višje od 13,5 odstotka letno, lahko štejejo za oderuške. Oderuške obresti pomenijo oderuško pogodbo, taka pogodba pa je po zakonu o obligacijah nična.

Glede na to, da se je skozi različna obdobja skupaj z zakonsko obrestno mero spreminjala tudi "oderuška", je treba dolgove in obveznosti presojati glede na obdobje, ko so nastali. Sicer pa lahko izračun zakonitih zakonskih obresti, glede na obdobje, v katerem so nastale, opravite kar sami prek spleta.