Ceno zlata seveda določa povpraševanje (sedanje in bodoče). Odvisna je od povpraševanja centralnih bank, zasebnih in institucionalnih vlagateljev ter povpraševanja gospodarstva. Danes si bomo pogledali, v katerih državah, ter pri katerih institucijah, je skritega največ zlata in katere države svoj kup povečujejo in katere zmanjšujejo. Podatke, ki jih je nekaj dni nazaj objavilo združenje največjih svetovnih proizvajalcev zlata (World Gold Council), bomo primerjali s tistimi izpred petnajstih let.

Država ali institucija19982011
Združene države Amerike8137  ton8.133,5 tone
Nemčija3701 ton3.401,8 tone
Mednarodni denarni sklad  IMF 2.827,2 tone
Italija2593 ton2.451,8 tone
Francija3184 ton2.435,4 tone
Kitajska395 ton1.054,1tone
Švica2590 ton1.040,1tone
Rusija458 ton784,1 tone
Japonska754 ton765,2 tone
Nizozemska1052 ton612,5 tone
Indija357 ton557,7 tone
ECB 501,4 tone
Tajvan422 ton423,6 tone
Portugalska625 ton382,5 tone
Venezuela304 ton365,8 tone
Slovenija7,6 tone (leta 2001)3,2 tone

Glavni generator povpraševanja je še vedno nakit, sledijo mu institucionalni vlagatelji in šele nato industrija. Proizvodnja zlata je zopet začela naraščati in je v letu 2009 dosegla 2.572 ton, za leto 2010 sicer še ni vseh zbranih podatkov, velika verjetnost pa je, da bo presegla rekordno količino iz leta 2001, ko je bilo nakopanih 2.600 ton. Veliko zaslug za to ima Kitajska, ki je v zadnjih treh letih glavna proizvajalka zlata. Kljub temu, da so v letu 2010 izkopali 300 ton zlata pa so jih uvozili še dodatnih 100 in tako znatno prispevali k dvigu cen zlata.