Pred leti je slovensko sodišče presojalo, ali je nekdanja žena (so)odgovorna za poplačilo dolgov, ki si jih je nakopal njen tedaj že nekdanji mož. Tožeča stranka je s tožbo od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati več deset tisoč evrov na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa med njenim zakonitim zastopnikom kot posojilodajalcem in nekdanjim zakoncem toženke kot posojilojemalcem. Sodišče je na prvi in drugi stopnji zavrnilo tožbeno zahtevo, in sicer predvsem zaradi ugotovitve, da nekdanja žena ni vedela za dolg in da se njeno oziroma družinsko premoženje ni povečalo zaradi moževega posojila. Posojilo namreč ni bilo porabljeno recimo za nakup skupne hiše, ampak za investiranje v posel v tujini, ki pa se ni niti realiziral. Če bi bilo posojilo najeto za nakup skupne hiše, je povezava razvidna na prvi pogled in se zakonec proti tretjim osebam ne more sklicevati, da ni vedel zanj, medtem ko toženka sploh ni vedela za posojilo za posel v tujini, je med drugim ugotovilo sodišče.

Dejstvo je, da je vsak posameznik avtonomen in zato načeloma sam odgovarja za svoje obveznosti. Med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema pa je zaradi specifičnosti njune premoženjske sfere uzakonjen tudi poseben režim odgovornosti za dolgove, je poudarila odvetnica Katarina Čeč Labernik. 

Premoženjska razmerja med zakonci so opisana v Družinskem zakoniku, ki med drugim ureja tudi vprašanje odgovornosti zakonca za obveznosti, ki jih je prevzel drug zakonec, ter loči skupne in posebne obveznosti. 

Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Skupno premoženje jima pripada skupaj, na njem nista ločena njuna deleža in na stvareh iz skupnega premoženja imata skupno lastnino, predvideva Družinski zakonik. 

"Posebno premoženje vsakega od zakoncev pa je tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali pa med trajanjem zakonske zveze neodplačno, denimo z dedovanjem. Ne glede na izvor ali način pridobitve so posebno premoženje zakonca stvari manjše vrednosti za izključno njegovo osebno rabo," je razložila odvetnica.

Skupne obveznosti zakoncev so torej: obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine. 

Zanje odgovarjata zakonca nerazdelno (solidarno) s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju, določa zakonik. In po pojasnilih odvetnice so tipične skupne obveznosti zakoncev, denimo kredit za nakup skupnega stanovanja, nakup pohištva za skupno stanovanje, plačilo mesečnih stroškov bivanja, plačilo vrtca/šolske prehrane, veterinarska oskrba skupnega hišnega ljubljenčka, skupne počitnice ... 

Posebne obveznosti zakonca pa so tiste, ki jih je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, in tiste, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, a ne predstavljajo skupne obveznosti zakoncev. Za posebne obveznosti odgovarja zakonec s svojim posebnim premoženjem in svojim deležem na skupnem premoženju. Za posebne obveznosti zakonca drug zakonec ne odgovarja, je poudarila.

Na vprašanje, kako se porazdelijo dolgovi med zakoncema, ali sorazmerno ali lahko morda upnik terja terjatev tudi od drugega zakonca, ki sicer sam nima dolgov oziroma ki jih sam ni ustvaril, je odvetnica Katarina Čeč Labernik odgovorila, da je treba vselej najprej ugotoviti, ali gre za skupno obveznost ali ne. Če gre za skupno obveznost, ima upnik že na podlagi zakona pravico terjati celotni dolg od katerega koli zakonca. 

"Solidarna odgovornost pomeni, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od vsakega od zakoncev. Zakonec, ki je upniku celoten dolg poplačal, pa lahko od drugega zakonca terja povračilo, ker je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti. Obseg njegovega dela obveznosti pa se se določi glede na njegov delež na skupnem premoženju, ki se običajno ugotavlja šele ob razvezi zakonske zveze ali na zahtevo upnika ob izvršbi," je pojasnila.

Na vprašanje, ali je zakonec odgovoren za dolgove tudi, če ni vedel oziroma če sploh ni bil seznanjen, da je njegov zakonec zadolžen, je odvetnica najprej poudarila, da zakonca načeloma upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Zakonec lahko sicer samostojno izvaja posle skupnega upravljanja, a le s soglasjem drugega zakonca, ki je lahko dano tudi konkludentno, še posebej pri manj pomembnih poslih. Tudi molk oziroma toleriranje se lahko šteje za konkludentno privolitev, vendar samo takrat, ko je zakonec vsaj seznanjen s poslom, ki ga izvede drug zakonec, je razložila.

Tudi stališče sodne prakse je, da je mogoče dolg šteti kot skupen le, če je zakonec, ki ni sklenil pravnega posla, iz katerega izvira tak dolg, vedel za ta pravni posel, je poudarila. "Načeloma tako zakonec za prikrite dolgove ne odgovarja, vendar pa je presoja vedno odvisna od konkretnega primera. V določenih primerih bi tako lahko sodišče zaradi varovanja pravnega prometa večjo varnost ponudilo upniku. Na primer: oče mladoletni hčerki organizira zasebne ure klavirja pri znanem pianistu, računa pa ne plača. V takšnem primeru bi sodišče lahko štelo, da gre za skupen dolg obeh zakoncev, četudi partnerka morebiti ni vedela za pogodbeno razmerje," je ponazorila.

Kako pa je, če ima zakonec denimo podjetje in sam ni ustvaril dolgov? Lahko upnik poseže tudi na premoženje podjetja? "Kot rečeno, upniku za skupne dolgove odgovarja vsak zakonec solidarno z vsem svojim premoženjem, medtem ko drug zakonec ne odgovarja za posebne obveznosti zakonca. Podjetniško organizirano premoženje – če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze – lahko predstavlja skupno premoženje. Tudi obveznosti, ki so nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru espeja, so lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno. Pri tem opozarjam, da upnik ne more neposredno z izvršbo poseči na skupno premoženje zakoncev. Najprej mora zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, in nato predlagati izvršbo na ta delež," je pojasnila.

Izpostavila je tudi, da je pri skupnih nepremičninah zelo pomembno, da zakonca poskrbita za pravilen vpis v zemljiško knjigo, in sicer bodisi kot skupno premoženje na nedoločenih deležih bodisi ga že vnaprej v naravi razdelita in vpišeta solastnino. "V praksi – še posebej pri starejši generaciji – je pogosto kot lastnik pri nepremičnini vpisan zgolj en zakonec, kar je nevarno, če pride do izvršbe, ki jo predlaga dobroverni upnik s pogodbeno hipoteko. Pri prisilni hipoteki ima originalni način pridobitve lastninske pravice (skupno premoženje) načeloma prednost," je opozorila. Če pa imata vpisano razdeljeno premoženje, je tretjemu vselej ob vpogledu v zemljiško knjigo razvidno, da imata na nepremičninah lastninska opravičenja oba zakonca.

Kako pa je z dolgovi, če se zakonca ločita oziroma če izvenzakonska skupnost preneha, in kako, če denimo zadolženi zakonec umre? Skupni dolgovi s smrtjo oziroma ločitvijo ne prenehajo. Za skupni dolg, ki je nastal do razveze ali smrti, tako še vedno odgovarjata oba zakonca solidarno oziroma v primerih, kot jih določa zakon o dedovanju, zanje odgovarjajo dediči kot univerzalni pravni nasledniki, je še pojasnila odvetnica Katarina Čeč Labernik.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!