Hamdi Ulukaya ima v ZDA status zvezdnika. Njegovo  premoženje ocenjujejo na dve milijardi ameriških dolarjev (1,8 milijarde evrov). Vse je ustvaril iz nič in z lastnim trudom. Nekoč turški pastirček je kot migrant uspel v neizprosnem New Yorku.

Navzven preprost moški v kavbojkah in s kapo s šiltom je zelo zaželen sogovornik. Nenehno ga vabijo na predavanja in gostovanja v televizijskih oddajah, saj njegovi govori postanejo takojšnja uspešnica. Ker poslušalci kar ne morejo verjeti njegovim besedam. "Čas je, da končno priznamo, da niso več uporabni učbeniki, ki jih uporabljajo šefi in direktorji zadnjih 40 let," je izjavil na osrednji konferenci TED v kanadskem Vancouvru. Sicer verjame v moč posla in v ameriške sanje, a vendar hkrati pravi: "Povečevanje dobička, od katerega bi imeli korist zgolj delničarji, je najbolj neumna stvar, ki sem jo kdaj koli slišal v življenju."

Rodil se je oktobra 1972 v turški vasici. No, v bistvu je na svet privekal nekje na poti. Mimogrede, ko so njegovi starši selili ovce, in tudi natančen datum njegovega rojstva ni znan. Kot otrok je bil pastir ... in Kurd. Kot pripadnik kurdske manjšine v Turčiji je bil deležen pritiskov in so mu kratili pravice, kot pastir pa se je že zgodaj naučil, kako se naredijo sir, kajmak in jogurt. Starši pa so zanj želeli več. Oče ga je poslal v Ankaro študirat politične vede, a mladi Hamdi se ni videl kot študent. Že leta 1994 je odšel v ameriški New York s 3000 ameriškimi dolarji (2750 evri) v žepu. Pred leti je med pogovorom za ameriški CNN razkril, da je pobegnil v ZDA, ker ni mogel več prenašati zatiranja njegovega naroda v Turčiji.

Po prihodu v ZDA se je pospešeno učil angleščino in sanjal o svojem podjetju. Leta 2005 je naključno v smeteh naletel na oglas o prodaji stare, zapuščene tovarne jogurta v bližini New Yorka, kar je razumel kot jasen znak. Poklical je očeta in mu dejal: "Američani nimajo pojma, kaj je jogurt. Zanje je jogurt poln sadja in sladkorja. Čas je, da poskusijo pravega, kot ga znamo mi narediti." Oče mu je odgovoril: "Vzemi posojilo. Vse ostalo že znaš."

Kupil je stroje, zagnal proizvodnjo in se domislil imena. "Jaz sem 'čobanin' (pastir). Zakaj se ne bi moje podjetje imenovalo Chobani? Američanom bo zvenelo eksotično," je razmišljal. Ni imel denarja za marketing, zato je jogurt prodajal v manjših posodicah, da bi med prodajnimi policami izstopal med drugimi proizvajalci. Vplivnežem z družbenih omrežij je poslal jogurte in jih prosil, naj jih poskusijo brez kakršnih koli obvez. Vztrajnost se je obrestovala in njegov "edini pravi jogurt" se je kmalu "prijel" med Američani. Danes je njegov Chobani najbolj znan jogurt na svetu in vrednost njegove blagovne znamke ocenjujejo na pet milijard ameriških dolarjev (4,6 milijarde evrov).

Niso pomembni grafi, pomembni so ljudje, zaposleni

Ob vsem Hamdi v resnici ni nikoli pozabil svojih korenin in kljub bogastvu ve, kaj je v resnici pomembno v življenju. "Sem Kurd, ki je odraščal v planinah Turčije med ovcami. V našem okolju ni bilo pomembno, koliko ima kdo ovc, temveč kakšen človek je. Podobno vzdušje je tudi v mojih tovarnah, takoj po vstopu vanje začutite dušo in človečnost," pravi.

Njegovo Chobani so uvrstili med 10 najbolj inovativnih podjetij na svetu. Približno 30 odstotkov zaposlenih v njem so begunci in migranti, ki imajo v bistvu prednost pred drugimi na zaposlitvenih razgovorih. Pred tremi leti pa je Hamdi še naznanil, da bo okoli 2000 zaposlenih dobilo 10 odstotkov podjetja. "To ni darilo niti reklama. Ljudje so prejeli nekaj, kar je v bistvu že njihovo. Oni so to zaslužili," je poudaril. Obenem imajo povprečno višje plače kot običajno v panogi in plačane porodniške dopuste kot v skalndinavskih državah.

"Propadla tovarna, ki sem jo prevzel, ni obupala nad jogurtom, temveč nad ljudmi. Dvignili so roke nad njimi kot da niso nič vredni. Bil sem strašansko jezen na njihovega direktorja, ki je sedel v naslonjaču in v rokah držal papirje z grafi poslovanja, na podlagi katerih se je odločil zapreti tovarno. V grafikah pa ni ljudi, grafike ne prikazjujejo ničesar o ljudeh ali o odgovornosti do družbe. Žalostno je, ker se dandanes še vedno vodi ogromno poslov na podlagi nekakšnih grafik," je opozoril.

Hamdi zagovarja nov način vodenja podjetij. Sam se ne imenuje direktor, vidi se kot vodja, ki ruši vsa pravila obnašanja v poslovnem svetu. "Moj učbenik temelji na hvaležnosti. Zaposleni morajo biti vedno na prvem mestu, ker brez njih ni dobička. Moja vrata so vedno odprta tako za zaposlene kot tudi za kupce, saj lahko nekaj spremenimo na bolje samo s pogovorom z drugimi." Ko je začenjal posel, je na primer na vsak lonček jogurta dal natisniti svojo telefonsko številko. Zaveda se odgovornosti in veliko stavi tudi na družbo. "Ne smemo vzemati, treba je dajati. Pojdite med ljudi, povejte jim, kaj nameravate. Prosite jih za dovoljenje, vprašajte jih, kaj si želijo. Bodite z njimi, razvijajte se z njimi, skupaj boste dosegli uspeh." Poslovneže tudi opozarja, da nikoli ne smejo podcenjevati kupcev in strank, "saj nas brez njih ne bi bilo".

Mnogi se mu posmehujejo, češ da je prevelik idealist in da idealisti ne morejo preživeti v poslovnem svetu. Ampak rezultati govorijo sami zase - Hamdi Ulukaya je v 10 letih postavil poslovno cesarstvo, čeprav dejansko ni imel izkušenj in čeprav ni nikoli pozabil, od kod v resnici izhaja. In kar je najpomembneje - ni pozabil na ljudi, na zaposlene, ki so dejansko največje bogastvo podjetja.

Da, lahko se dobro služi tudi brez lomljenja kopij na plečih zaposlenih.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

V branje priporočamo tudi: