Kitajska v mnogo pogledih deluje kot gospodarski čudež, a vedno več je strokovnjakov, ki opozarjajo, da je njen uspeh zgrajen na majavih temeljih. Čeprav se s svojimi izdelki vedno bolj uveljavlja na svetovnem trgu, je glavno gonilo njenega razvoja še vedno intenzivno vlaganje v gradbene projekte.

Če si pri nas gradbeni projekt predstavljamo kot izgradnjo stanovanjske soseske, na Daljnem vzhodu vsako leto zgradijo kar okoli 20 mest, v katerih bi lahko živelo na sto tisoče prebivalcev, v nekaterih primerih celo več kot milijon ljudi. A v zadnjih letih se Kitajci srečujejo z neverjetnim paradoksom: mesta so zgrajena, stanovanja prodana, a v njih ne živi nihče.

Razlog za to tiči v dejstvu, da se novo nastali srednji razred boji inflacije in razvrednotenja svojega premoženja, zato išče načine, kako bi lahko svoj denar oplemenitil, a so možnosti na Kitajskem zelo omejene. V ameriški oddaji 60 minutes smo tako lahko izvedeli, da družine praktično vse prihranke vlagajo v nakup stanovanj, ki pa so zgolj investicija, v njih pa se nikoli ne preselijo.

Cene stanovanj so se v zadnjih letih, čeprav je na tisoče in tisoče praznih, celo potrojile. Povprečna cena stanovanja naj bi bila kar 45-krat višja kot povprečna letna plača kitajskega delavca. Zaradi številnih "mest duhov", kot so poimenovali novo zgrajena prazna mesta, se je kitajska vlada odločila ukrepati, saj se bojijo, da bi nepremičninski balon razneslo in da bi to uničilo ekonomijo. Tako je uvedla pravilo, da je lahko vsak Kitajec lastnik samo enega stanovanja v enem mestu.

Da se Kitajci spopadajo z velikim nepremičninskim balonom, priznavajo celo njihovi največji gradbinci. A dokler se še da služiti, se razvoj mest ne bo končal. Od gradnje je namreč odvisnih kar 50 milijonov delovnih mest, ljudje pa so že našli več načinov, kako zaobiti vladno uredbo, in še vedno denar vlagajo v prazna stanovanja.