Zaradi prostorske stiske je za družino iz Primorske zdajšnje stanovanje postalo premajhno. Prav zato iščejo možnosti za nakup novega in večjega stanovanja, kjer jih zanima, ali obstaja možnost državne finančne pomoči. Za garsonjero, v kateri živijo, so najeli posojilo, ki ga bodo v celoti odplačili leta 2019. Stanovanje so želeli prodati in se prijaviti na razpis za subvencijo stanovanjskega sklada in kupiti večje stanovanje, vendar stanovanja žal niso mogli prodati. Ceno so že znižali do objektivne cene, a prodaja kljub temu ni bila izvršena. Omenjeno družino zanima, kako priti do večjega stanovanja in ali je možno, da Stanovanjski sklad vzame kupnino garsonjere v zameno za odkup večjega, primernejšega stanovanja?

Tako kot večina investitorjev in prodajalcev se tudi Stanovanjski sklad sooča s problemom manjšega povpraševanja in ima tudi sam kar nekaj neprodanih stanovanj. Težko je reči, v kolikšni meri bi bili na skladu zainteresirani za takšen predlog. Družini predlagamo, da se s predlogom obrne neposredno na njih.

Kako lahko pridemo do večjega stanovanja?

Glede na to, da je omenjena družina napisala, da so edini lastniki nepremičnine in da so stanovanje že poskušali prodati, lahko predpostavimo, da obstoječe posojilo ni zavarovano s hipoteko. V tem primeru bi zaradi neugodnih razmer na nepremičninskem trgu lahko odložili prodajo stanovanja tako, da bi za nakup večjega stanovanja vzeli hipotekarno posojilo na manjše stanovanje, z oddajanjem manjšega stanovanja v najem pa bi delno ali v celoti odplačevali obroke posojila, najetega za večje stanovanje. To bi prišlo predvsem v poštev, če Stanovanjski sklad ne bi sprejel predloga družine in bi zahteval celotno kupnino.

V praksi pa se med družinskimi člani, ki si zaupajo, pogosto uporablja manever prenosa lastništva. Lastnik nepremičnine (na primer mati) proda svojo nepremičnino kupcu (lastnemu otroku) tako, da kupec to nepremičnino kupi z zastavo (hipoteka) na nepremičnino, ki jo kupuje. Recimo, da banka kupcu tako odobri hipotekarno posojilo v višini 70 odstotkov vrednosti kupljene nepremičnine. Ta znesek nakaže prodajalcu (torej na transakcijski račun matere) in tako družina pride do likvidnih sredstev, ki jih lahko porabi bodisi za (delno) financiranje nakupa nove nepremičnine bodisi za druge "družinske“ investicije.

Lastništvo nepremičnine ostane v domeni družine, seveda pa je na to nepremičnino v zemljiški knjigi vpisana "plomba“ banke. Pri tem pa bi radi tudi opozorili, da je treba upoštevati vse stroške, ki nastanejo s tem načinom prodaje. Prodajalec (mati) mora namreč zaradi prodaje plačati davek na promet z nepremičninami (2 odstotka od prodajne vrednosti nepremičnine) in morebiten davek na kapitalski dobiček. Kupec (otrok) pa mora za najem hipotekarnega posojila plačati dodatne stroške. Prav zato je smiselnost iz stroškovnega vidika tega početja vprašljiva, saj lahko družina pride mnogo "cenejše“ do sredstev za nakup nepremičnine. Kot rečeno, omenjen manever predstavlja alternativo dragim potrošniškim posojilom, ko želi družina ali član družine priti do velikega zneska v sorazmerno hitrem času, pa je zaradi posojilne sposobnosti družine najem takšnega posojila omejen.

OPOZORILO: V omenjenem prispevku so le opisani praktični primeri, ki ne odražajo nasvetov ali priporočil v zvezi z aktualno problematiko družine. Avtor in uredništvo ne prevzemata morebitnih posledic za odločitve, ki bi nastale na podlagi tega članka.