Spomnim se, ko sem se pred leti zaklepetala z eno od mamic. Pogovor je nanesel na splošne zadeve – otroci, plačilo vrtca, drugi stroški in ... večna tema o prenizkih plačah v Sloveniji. Mamica je potožila, da imata s soprogom nizke osebne dohodke in da je v določenih trenutkih zelo težko. Razmišljala sem, kako je to grozno in kaj preživlja ta tričlanska družina, ko sem nenadoma slišala, da imata oba povprečni slovenski plači. "Skupaj eno povprečno plačo?" sem vprašala, saj sem mislila, da sem narobe slišala. Ne, vsak posebej, torej dve povprečni plači. 

Dobro, sem si mislila, morda sta zakreditirana. A hitro je razkrila, da še dobro, da sta stanovanje podedovala. Mamica je pripovedovala in razlagala, kako živijo, kam gredo na dopuste, kaj si privoščijo, kaj si še vse želijo ... Jaz sem kimala in rekla kakšno modro v smislu: "Res je. Oh, kako grozno. Oh, kako lepo."

Ko sem hodila proti domu, sem razmišljala, kako smo si ljudje različni. Nekaterim bo vedno, ne glede na to, koliko bodo imeli, premalo. Nekateri bodo s pol manj živeli mnogo bolje. 

Ko sem se o denarju pogovarjala z Ano Vezovišek, mi je dejala, da ljudje pogosto mislijo, da znajo ravnati s svojo plačo. Saj znamo seštevati, odštevati ... zadeve se nam zdijo preproste. A pri osebnih financah potrebujemo mnogo več kot le znanje seštevanja in odštevanja. 

Že Marko Juhant mi je v enem pogovoru dejal, da moramo otroke naučiti razlike med tem, da nečesa nimaš ali pa da nikoli nimaš. "Če nečesa nimaš, ni tragedija. Tragedija je, če nikoli nimaš. Tragedija je, če nimaš družine, staršev. Če stvari ne funkcionirajo. To je hudo. Ni pa hudo, če imajo sosedje več. To je potem navadna zavist. Kajti so stvari, ki jih ne potrebujemo. Le želimo si jih. Za tisto, kar želiš, daš več, kot bi dal za stvar, ki jo morda res potrebuješ," mi je takrat dejal Juhant. 

Se zgodi, da si zaželim nečesa, pa se že naslednji trenutek vprašam, ali to res potrebujem. Sledim načelu "24 ur", o katerem smo na Cekin.si tudi že pisali.

Pri meni bi lahko to pravilo preimenovali v "24 sekund", saj velikokrat v trgovini vidim nekaj lepega, a se za nakup ne odločim, saj vem, da tega ne potrebujem. Pri otroku, ko je še hodil v vrtec, je bilo malo drugače: želel si je takoj in zdaj. Vse! Nekaj časa smo imeli doma zaradi tega težave, saj otroku nikakor nisva mogla dopovedati, da ne more vsakič, ko gremo v trgovino po kruh, pričakovati tudi igrače in kupa sladkarij. Nekako sva brzdala situacijo in vztrajala pri svojem, kljub neljubim "incidentom" v trgovini. Vztrajala sva in postavila meje. Nato pa, ko je otrok malce že zrasel in postal zrelejši, sva se odločila, da bo imel svoj denar. Enkrat na teden je dobil dva kovanca in lahko se je sam odločal, kako jih bo porabil. Seveda sva mu svetovala in ga učila. Otrok je začel premlevati, razmišljati, načrtovati, računati ... Kaj se mu zdi bolj pomembno, kaj bi res imel in kaj res potrebuje. Zdaj se kovanci kar kopičijo, saj te želje, da mora takoj vse kupiti, več nima. 

A vidim, da se veliko odraslih še vedno bori z željo, ki bi jo morali preživeti že v otroštvu. Imeti vse, na kar pomisliš, in to takoj! In nato pri dveh povprečnih plačah, podedovanem stanovanju in enem otroku zmanjka za mesečne obveznosti. 

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!