Pred leti sem ugotovila, da mi vsak mesec od plače skrivnostno izgine od 50 do 70 evrov. Bili so tudi meseci, ko je bil znesek manjši, a tudi takšni, ko je bil višji. Ker gre za kar visoke zneske, sem začela "raziskovati", kaj se dogaja. Pripravila sem evidenco, vse pridno zapisovala, a se številke še vedno niso ujemale. 

Nato pa sem ugotovila, da mi denar odteka pri kovancih. En evro tam, dva tukaj ... in čez mesec se je tako nabralo za nekaj deset evrov. 

Začela sem se zavestno spremljati, kaj počnem z drobižem. Moj odnos do centov je bil porazen: velikokrat sem jih kar puščala na blagajni, tiste, ki jih nisem nespametno razdajala, pa sem doma metala v zaprašeno posodo, da mi v denarnici niso delali gneče. Ko sem posodo odprla in vse cente preštela, sem ugotovila, da imam doma pravo bogastvo. Spoznala sem, da prav v centih in tudi evrskih kovancih tiči moja težava.

Najprej sem začela na blagajnah jemati vse cente. Počakala sem tudi na en cent, pa čeprav me je prodajalec čudno gledal. Vsakič, ko sem plačevala, sem skušala porabiti čim več drobiža. Naj vas mrki pogledi ljudi v vrsti ne odvrnejo od tega. Spomnim se, ko sta mi za plačilo računa z gotovino zmanjkala dva centa. Ali mislite, da je blagajničarka rekla, da je v redu? Seveda ni, zato sem plačala s kartico! Ker ona in njeni nadrejeni vedo, da ne gre le za dva centa. Si predstavljate, da bi "šenkali" en cent vam, dva meni, tretjemu spet enega, četrtemu ... Na koncu delovnega dne, da o tednu ali mesecu sploh ne govorimo, bi se ustvaril velik minus.

Še naprej sem imela doma posodico, v katero sem dajala cente, ki so še ostali v denarnici. Vsak zadnji dan pred plačo sem jo izpraznila in preštela znesek. Lepo sem jih sortirala, da sem točno vedela, koliko jih imam. Potem pa sem šla na primer do trafike ali trgovine in tam vprašala, če potrebujejo drobiž. Ponavadi so ga z veseljem sprejeli. Ali pa sem s centi že pripravila določen znesek, ki sem ga naložila na Urbano, da sem imela za vožnjo z avtobusom. 

Moji skrivnostno izginuli zneski so se sicer zmanjšali, a še vedno nekaj ni "štimalo". 

Ugotovila sem, da vse preveč lahkotno porabim evro, dva ali celo tri. Tam za kavo, v trgovini za čokoladico, tri za nekaj, kar nujno potrebujem doma. Pogosto so me premamile neke zelo poceni stvari, za katere sem nato spoznala, da jih v resnici sploh ne potrebujem in da se na njih le kopiči prah. Ponavadi so bili to lepe skodelice, krožniki, kozarci, posodice za shranjevanje, odejice, okrasne blazine ... Pa sem jih doma imela že več kot dovolj, tako da mi je že primanjkovalo prostora, kam jih zložiti. Začela sem se brzdati, zavestno sem se odločila, da bom temu naredila konec. Sedaj je moje pravilo takšno: v domu potrebujemo toliko in toliko posode in odej, blazin ... in nič več. Ko se kaj razbije ali uniči, preštejem, koliko teh stvari še imamo doma in ali je to dovolj za nas in za obiske. Če ni, lahko kupim le toliko, kolikor sem vrgla v smeti in nič več. Trenutno to pravilo še deluje, pa še prenatrpanost doma se je očitno zmanjšala. To pravilo uporabljam tudi pri oblekah in obutvi. 

Pri sladkarijah imam še vedno težavo ... Priznam. Tudi doma nimam neke velike podpore, saj smo vsi sladkosnedi in se težko brzdamo. Je potrebno kar veliko pogajanj in jaz sem v bistvu tista, ki vedno vleče nazaj, čeprav globoko v sebi čutim, da bi najraje skočila na polico s sladkarijami in jo opustošila. A ne gre le za denar, v prvi vrsti gre za zdravje. Če se le da, skušajte pripraviti domače posladke. Otroci naj vam pomagajo, pri tem pa boste vsi uživali, saj se boste družili in zabavali. Če nimate idej, kaj bi spekli, pa vabljeni, da pokukate na stran Okusno.je, kjer je moja družina odkrila številne poslastice za prste obliznit. Tam boste odkrili tudi recepte, kako pripraviti zelo okusno, a poceni jed za vso družino. 

Nato kava v službi in po službi, na igrišču kava in sok, trampolin ... Jaz sem si zadevo zamislila tako: seveda se je treba tudi razvajati. A če se to dogaja vsak dan, potem že izgubi ves svoj čar. Kaj je narobe s tem, da se družina sprehodi, gre na igrišče, v naravo, park ... in ima v nahrbtniku sok in (zdrave) prigrizke? Namesto skakanja po trampolinu, naj otrok pleza po drevesih ali igralih. Je tako?

Na koncu se je znesek, za katerega nisem vedela, kam je šel, krepko zmanjšal. Zgodi se še vedno, da na primer ne vem, kam je šlo pet ali deset evrov na mesec iz moje denarnice. Je pa veliko bolje, kot je bilo na začetku. Vedno pravim, da je drobiž v naših osebnih financah zelo pomemben. Če ne boste spoštovali malega, se vas bo veliko izogibalo. 

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

V branje priporočamo tudi: