Na Cekin.si smo že večkrat pisali o tem, da lahko varčujete z nižjimi zneski. Sedaj pa poglejmo, kako lahko na stran damo večje zneske. Mnogi pravijo, da nimajo tako velikih prihodkov, da bi lahko varčevali. A spremenimo perspektivo in poglejmo na zadevo malo drugače. 

V naši državi obstajajo številni, ki živijo v lastniških stanovanjih, kar pomeni, da ne plačujejo kreditov ali najemnine. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki plačujejo stanovanjske kredite in tržne najemnine, ki v zadnjem času letijo v nebo. In vse to plačujejo, ne glede na to, kolikšne so njihove plače. In tudi zato, ker enostavno morajo. 

Nihče podnajemnika ne vpraša, ali si lahko privošči plačilo najemnine v višini 800 evrov ter nato še plačilo položnic. Plačati mora, če želi imeti streho nad glavo. 

Sedaj pa poglejmo drugače: obstajajo tudi številni, ki pravijo, da ne morejo privarčevati prav ničesar. Ob tem spomnimo na primer, o katerem smo že pisali: zakonca z dvema povprečnima plačama, ki živita v lastniškem stanovanju in imata enega otroka. Ta družina bi lahko ob dobri organizaciji na mesečni ravni privarčevala veliko denarja. Kako?

Tisti, ki živijo v lastniških stanovanjih, bi se lahko postavili v kožo najemnikov in kreditojemalcev. Naj vsak mesec skušajo odvajati toliko denarja, kot je na primer obrok kredita ali mesečni obrok najemnine. Slednji je ponavadi še višji od obroka kredita. 

Se vam zdi neizvedljivo? S tem se vsak mesec soočajo številni posamezniki in družine na minimalnih zneskih, ki lastnikom stanovanj plačujejo visoke zneske, da imajo streho nad glavo in da so njihovi otroci na toplem. Pri tem jih nihče ne vpraša, ali si z minimalno plačo lahko privoščijo najemnino. Morajo imeti ta denar, ker bodo v nasprotnem pristali na ulici. Morajo pa tudi imeti denar, da poplačajo vse položnice in otrokom prinesejo hrano na mizo. Da o drugih stroških sploh ne govorimo ...

Odrasli otroci, ki živijo pri starših

Odrasli, ki še vedno živijo pri starših, so zelo zanimiv primer, kako ne ravnati. Ponavadi ti odrasli svojim staršem ne plačujejo niti najemnine niti stroškov ali vsaj nekaterih položnic. To je velika napaka. Starši bi morali od odraslih otrok zahtevati, da za svoje bivanje pod njihovo streho plačujejo. 

O tem je tudi spregovorila svetovalka za osebne finance Ana Vezovišek, ki pravi, da je kar nekaj primerov, ko imajo starši doma študente, ki delajo, doma pa nič ne plačajo. "To ni v redu! Imam dober namig in trik, ki ga dajem staršem. Je naslednji: otrok naj daje za neke osnovne stroške, pa tudi, če je to le 100 evrov. Vi mu vse dajete: hrano, perete mu perilo, dajete mu streho nad glavo ... Otrok mora doma prispevati. Zakaj? Ker če se bo želel osamosvojiti in bo šel v najem, ne bo pod 400 evrov nikamor prišel. To bo zanj šok. Na to ne bo pripravljen in bo prišel nazaj domov. Vi zato določite neko razumno ceno, naj vam jo plačuje, vi pa ta denar dajete na stran in ko boste videli, da je dovolj zrel, ko se bo osamosvojil in bo potreboval vašo pomoč, takrat mu recite, izvoli svoj denar. In ga tako nagradiš. Torej otrok ne sme vedeti, da vi dajete denar na stran. Gre se za to, da mu tako pomagaš. S tem ga tudi učimo. To je marsikomu nerazumno dejanje. Starši so kar šokirani in pravijo: "A sedaj bo otrok meni plačeval?" Saj ne plačuje vam! Plačuje za svojo samostojnost. To morajo imeti starši v glavi," je za Cekin.si dejala Vezoviškova. 

Starši imajo namreč velikokrat občutek krivde, ker otrokom "jemljejo" denar. "Ko študira, lahko že dela. S tem otroku dajete le dobre navade. S tem ga učite, da bo moral slej ko prej nekje plačevati. Za tiste, ki imajo občutek, da tako otroku jemljejo: ne vzamete mu denarja, saj mu ga kasneje daste nazaj. Imamo primere, ko gre materi izredno težko iz meseca v mesec. Otrok je star 24 let, malo dela, malo študira. Ko jo vprašam, ali ji kaj pomaga in kaj prispeva, mama odgovori, da ne. V takih primerih to ni v redu. Ne morete sebe zadušiti. Če sem iskrena: kdo vas bo moral preživljati, ko boste šli v pokoj in boste imeli minimalno pokojnino. Otroci so tisti, ki morajo ponavadi to delati. Sedaj pa se vprašajte, kaj je težje – prej z manj ali potem ko imaš bistveno več. In ko se ravno res osamosvajaš, imaš družino, po možnosti kredit in tako naprej. Tako moramo gledati na to. Malo bolj celostno in dolgoročno," je še za Cekin.si dejala Ana Vezovišek.