Pogovori o denarju so v naši družbi še vedno nekako tabu tema. Tudi če ne razkrivamo konkretnih zneskov, koliko zaslužimo na mesec, kakšen je naš obrok kredita ali pa na primer podatka o tem, ali nam država izplačuje otroški dodatek in v kakšni višini. 

Res je, da so konkretni zneski osebna stvar vsakega posameznika, a vprašanje, ki se mi poraja, je, zakaj se ne pogovarjajo več o tem, kako upravljamo svoje premoženje. Vsak ima vsaj en trik, s katerim porabi manj denarja za hrano ali počitnice. Ali morda trik, s katerim lažje privarčuje. In zakaj si tega znanja, trikov in nasvetov ne bi delili med seboj? Zakaj smo tiho in jih skrivamo pred sorodniki in prijatelji? Zato, ker se o denarju ne pogovarjamo, saj so to osebne zadeve. 

Osebno menim, da ni treba, da je tako. Zato bom tokrat razkrila, kako varčujem in kakšen je moj odnos do varčevanja. 

Že odkar vem zase, sem si na stran dajala, kolikor sem pač lahko. Ko sem bila mlajša, so to bili neredni zneski – ko sem lahko, sem dala kaj na stran. Za potovanje, za obleke in tudi za vsak slučaj, saj sem od 18. leta živela na svojem in se preživljala sama. Nisem si torej mogla privoščiti, da kakšen mesec nisem imela za najemnino ali plačilo računov. 

Nato, ko sem imela že partnerja, sem se odločila za način varčevanja, ki ga uporabljam še vedno. Vsak mesec, ko dobim plačo, poravnam vse nujne stroške stanovanja in plačam še vse druge račune. Med njimi je tudi strošek varčevanja. Torej na varčevanje gledam kot na nujno plačilo računa. 

Določila sem znesek, ki ga moram vsak mesec prenakazati na varčevalni račun. Ta se lahko z leti in okoliščinami spreminja. Ko je na primer mož med mojo porodniško ostal brez zaposlitve, sva se organizirala drugače kot sedaj, ko imava oba redni zaposlitvi. 

Okvirno vem, koliko potrebujemo za hrano, tako da tudi ta znesek takoj umaknem z računa, na katerega prejmem plačo. Preveriva še, kaj se mora ta mesec kupiti – na primer obleke in čevlje za otroke, šolske potrebščine, plačati dopust, registracijo in podobno. 

Kar ostane, imamo za sprotne zadeve – v času, ko ni bilo epidemije, smo to porabili za kosila v restavraciji, izlete, pijače, razvajanje ... Vse, kar nam je ostalo, pa čeprav le 10 evrov, sem pred nakazilom nove plače preusmerila na varčevalni račun. 

Sedaj, ko je bila epidemija in ko nismo smeli nikamor, saj je bilo vse zaprto, nam je tega denarja ostalo več. 

Torej pri nas doma deluje trik, da na varčevanje gledava kot na še eno nujno položnico, ki jo morava plačati takoj, ko dobiva plačo. Če na koncu meseca ostane še kaj denarja na računu, je to odlično, če ne, pa se ne obremenjujeva. 

Pomembno je, da določite mesečni znesek, ki ga želite privarčevati. Pred tem pa je dobro, da razmislite, zakaj sploh želite varčevati denar. Ko imate nek cilj ali vizijo pred seboj, je to varčevanje mnogo lažje. Zakaj? Na žalost številni v varčevanju vidijo odrekanje, zato takoj porabijo denar, ki so ga zaslužili. Večje nakupe opravijo z zadolževanjem – ali pri sorodnikih ali bankah. Toda prav ti imajo nato težave z odplačevanjem teh dolgov in se pogosto znajdejo v začaranem krogu večnih minusov in dolgovanja. To je lahko zelo stresno življenje, ki vam ponoči ne pusti spati. 

Če ne želite tako živeti, potem je bolje, da za večje nakupe najprej privarčujete vsaj del denarja in se šele nato za preostanek zneska zadolžite. Po navadi gre v tem primeru za ljudi, ki so odgovorni, ki znajo varčevati in odplačevati svoje minuse oz. mesečne obroke kredita. 

Osebno nisem nikoli obžalovala, da sem varčevala. Še več – to me je v življenju večkrat rešilo pred nepričakovanimi težavami, kot so na primer izguba zaposlitve, okvara osebnega vozila ali gospodinjskih aparatov. Na varčevanje torej gledam kot na nekaj pozitivnega in ne odrekanje. 

Nam želite razkriti svoje trike varčevanja? Pišite nam na elektronski naslov cekin@pop-tv.si!