Za razliko od nekaterih držav drugje po Evropi, kjer je beračenje prepovedano in kršiteljem preti kazen, Italija dejavnost na nacionalni ravni zakonsko dovoljuje, če le v prosjačenje niso vključeni otroci ali živali.

Večino predpisov, kje in kako se sme beračiti, v Italiji sprejme lokalna skupnost. Veliko pozornosti pa je izzvala uredba majhnega mesteca na ligurski obali, kjer namesto beračev kaznujejo tiste, ki jim denar namenijo.

Po mnenju župana mesteca Brodighere Giacoma Pallance je nesmiselno kaznovati berače, ki ne morejo ali ne želijo plačati kazni. Zato so se odločili uredbo proti beračenju uperiti proti tistim, ki jim denar dajejo, in sicer z namenom, da bi preprečili tovrstne prakse, je še pojasnil.

Za beračenjem po njegovih besedah stojijo dobro organizirane kriminalne skupine. Dejal je še, da je treba odvrniti mafijo, ki ima beračenje za posel pod svojim nadzorom. In zato je treba ljudi, ki pomoč res potrebujejo, vključiti v socialne programe, ki jih nudi država, je še poudaril.

Nekdanji brezdomec v Rimu Steve Barnes, ki sedaj vodi organizacijo za pomoč brezdomcem, je izrekel pohvale vodstvu mesta. "Gre za zelo pozitivno pobudo," je povedal in dodal, da ljudje v socialni stiski bolj potrebujejo toplo besedo in empatijo kot pa denar. Tudi sam je dodal, da za beračenjem stojijo organizirane tolpe ali pa berači denar, ki so ga dobili, potrošijo za alkohol in mamila.

Sicer so Benetke kot prvo mesto v Italiji leta 2008 zavzele ostro pozicijo proti beračenju. Uvedle so kazni v višini od 25 do 50 evrov za zasačene kršitelje, ki jim lahko zaplenijo tudi imetje in denar. Cilj takšne strategije je zaščititi otroke, da ne bi bili zlorabljeni kot berači, kar se pogosto dogaja.